Večer, Intervju za prilogo Večernica, 2016

1. Kurent je tvoj prvenec za otroke. kako to, da tako – razmeroma pozno – po osmih pesniških zbirkah, treh proznih knjigah in esejih? Po navadi je proces obraten in so zgodnja dela mladinska.

Uredniki so me v preteklosti pogosto nagovarjali, naj napišem kaj za otroke. Pa se mi je to zmeraj zdel nek povsem drug kozmos s svojimi zakonitostmi obrti. Potem pa se mi je zgodil Kurent kot mjuzikl za lutkovno gledališče. Zgodil v smislu, da me je pritegnilo sodobno oblikovanje mitoloških likov, kot sem ga srečal pri angleškem pesniku Tedu Hughesu, predvsem v njegovi knjigi za otroke The Iron Man. Obenem je nemški režiser Peter Zach pričel s snemanjem dokumentarnega filma Brezmejno. Med drugim je v pustnem času šel na Ptuj in posnel tamkajšnje rajanje. Ko sem pregledoval grobi material, sem se zaustavil ob postapokaliptičnih podobah kurentov, ki so jih izdelali učenci srednje elektrošole. To so bila bitja, ki so spominjala na Kurente, a so bila izdelana iz žic, električnih vezij, na glavah so jim utripale diode. Izgledali so kot kurenti, a taki, ki so kot edini preživeli civilizacijsko kataklizmo. Tam nekje vmes, med temi kurenti in moderno mitologijo je vzniknila zamisel za mojega Kurenta in nekako samoumevno je bilo, da bo to delo za mlajše bralce. A preden sem knjigo končal, je moralo preteči kar nekaj Drave in časa in jaz sem se moral naučiti kar nekaj železnih, če ne kar jeklenih pravil, ki veljajo v svetu knjig za mlajše.  

2. Pred petimi leti je Kurent prvič nastal kot lutkovni muzikal za otroke v koprodukciji LGM in MGP. Tudi s tem žanrom (Songspiele) si se prvič spoprijel? Kako to, da si tvarino preoblikoval v mladinsko povest?

Iz lahkomiselnosti. Ker sem se z likom kurenta in fabulo mjuzikla Kurent ukvarjal več let, sem naivno pomislil, da bi adaptacija zgodbe v obliki daljše povesti morala biti enostavna. Pa je bila vse prej kot to. Ker se pisanje za oder in za knjigo v temelju razlikujeta. Na primer: Kurent v mjuziklu poje, je po svoji naravi veliko bliže ljudem. V knjigi je kurent bitje brez glasu. Njegova dejanja so vse, kar Kurent je.  A do tega ključnega spoznanja in razlikovanja je bilo treba priti skozi pisanje. Tudi zgodba v proznem Kurentu je precej drugačna, nadgrajena in razširjena v primerjavi z besedilom za oder, kjer je potrebna redukcija fabule, osredotočenje na en zaplet in razplet, ponavljanje motivov skozi refrene in tako dalje. En Kurent skratka, ki sta postala na koncu dva.

3. Kurent kot zelo eksploatiran mitski lik, tudi turistično, folklorno sprofaniran, je najbrž zate kot Ptujčana pomenil hkrati organsko bližino in past? Si mu zato dodelil drugačno vlogo, namreč kritičnega opazovalca sodobnega sveta?

Vprašanje prave mere me je ves čas zasledovalo. Kako lik kurenta ne izmaličiti ali ga poljubno odpeljati proč od njega, a obenem zavzeti neko izvirno, lastno držo. Odličnih upodobitev kurenta v literaturi in likovni umetnosti ne manjka. Vse to je seveda lahko precej zavezujoči balast. Po drugi strani pa je tudi vzpodbuda, da pišeš dalje na ramenih velikanov. 

4. Postavil si ga v čas globalnega segrevanja, mu odvzel vso moč in tudi priljubljneost ter ga vrgel v ta novi svet, da bi spet našel svoje mesto. Sooča se na tej poti z vsemi tegobami sodobnega sveta – od ekoloških problemov do razrahljanih medosebnih odnosov. Angažirano besedilo, ki je za avtorja lahko tudi nevarno, ker glede na aktuanost lahko preide v plakatnost, floksule, banalnost. Kako si se obvaroval?

Bralci bodo presodili, do kolikšne mere sem se obvaroval plakatnosti.  Sicer pa so poenostavitve zmeraj past. Veliko slabe literature za otroke je pisane iz neke simplificirane pootročene drže. Jaz otrok nikakor ne doživljam kot poenostavljenih variant odraslih, kvečjemu nasprotno je pogosto res. Obenem pri pisanju za otroke ne moreš pleteničiti ali se postavljati s frazami, napaberkovanim podatkovnim znanjem, se pravi s prijemi, ki v našem odraslem svetu največkrat služijo raznim stratgijam zamegljevanja, katerih skupni cilj je prikriti ubožnost tistga, ki govori veliko, pove pa nič. Otroci so kritiki brez milosti. Če se jih torej jemlje resno v njihovem kompleksnem dojemanju in odzivanju na svet in obenem upošteva, da z besednimi meglicami človek ne pride daleč, se prične svetlikati že nekakšna receptura za pisca, seveda pod pogojem, da ima kaj za povedati. Mimogrede: včeraj je ena osrednjih novic dneva bil nakup Monsanta, svetovno največjega podjetja, ki ponuja gensko spremenjena semena, s strani Beyerja, nemškega kemijskega koncerna, znanega med drugim po proizvodnji škropiv. Skupaj bosta podjetji obvladovali do 40% svetovnega trga s semeni, se pravi s tem, kar v končni fazi mi jemo. V luči takih srhljivih novic se zdi Kurent prav nemočen in nič kaj angažiran lik, prej omehčano realističen. Nuja po angažiranih, kritičnih kurentih v naših življenjih skratka raste. 

5. Kurent, ki v mitologiji preganja zimo, mora  v tvoji povesti, ki se brati z znanstveno fantastiko, osvoboditi zimo, ki jo je v svojem pohlepu “ukinil” Peklin, kapitalistični despot, a tudi črni mag. Tvoja kritična ost je uperjena tudi proti bebavemu potrošništvu. Noben tvoj lik pa ni premočrten, Vsi so kompkesni, večplastni in nič ni čisto tako, kot je videti?

Kot avtor si želim, da bi knjige vzbujale pri bralcih radovednost o svetu, ne le čudenje nad njegovo lepoto, marveč tudi vprašanja o njegovih manj lepih plateh. Z radovednostjo namreč pridejo vprašanja, in tem bi naj sledili odgovori. To pa je že začetek pogovora. Ne živimo v enostavnih časih, in zdi se, da edino pogovor, a ne pogovor vnaprej pripravljenih in znanih floskul, marveč argumentiran, iskren pogovor lahko prispeva k boljšemu jutri.

6. Mitsko, magično, skrivnostno sublimno je knjigi prispevala tudi Tina Dobrajc, ilustratorka in scenografka v predstavi izpred petih let. Posebna sinergija med vizuaknim in verbalnim? Kako sta se našla?

Pred delom na mjuziklu Tine sploh nisem poznal, tako da se moram zahvaliti obema režiserjema Petru Srpčiču in Saši Jovanoviču, da sta jo tedaj izbrala. Leta kasneje, ko so pri Maldinski knjigi iskali ilustratorko, sem šel v ptujsko mestno hišo, kjer so v hodniku visele nagrajene slike iz letnega natečaja. Glavno nagrado je prejelo izjemno platno, Tinin kurent, ki je pravzaprav mlado, žalujoče dekle v kurentovi opravi. Bil sem prevzet in očaran in sem fotografijo tega platna pokazal urednikom na Mladinski, ki so se potem takoj odločili za Tino.  Moram povedati, da mi je bilo skupno delo na tej knjigi v izjemno veselje in sem neskončno hvaležen, da so nam na založbi omogočili postopno, premišljeno in notranje uglašeno nastajanje knjige. Pavle Učakar, urednik ilustracije, je tu skupaj z Ireno Matko Lukan res ogromno prispeval. To se pri nas pri tako kompleksnih, vizualno bogatih knjigah ne dogaja zmeraj, prej nasprotno.

7. Deklica Flora je tudi zelo poseben lik – najšibkejša je najpogumnejša. Je simbol vezi ljudi z naravo, ki je bila brutalno pretrgana. Kako si zasnoval like? Je prvotna dramska struktura vplivala tudi za prozo?

Flora je pozitiven lik. Obenem jo ves čas spremlja nekaj alegoričnega. Pri pisanju sem zmeraj znova moral misliti na podobe Sandra Botticellija, potem pa, da se malo ohladim, na Spice girls. Šalo na stran: ni lahko ustvariti like, ki niso šablonski, ampak take, katerim verjamemo, da je njihova osebnost plod globinskih procesov, motivirana in živa. V tem smislu se je bilo potrebno precej odmakniti od likov, ki so zaživeli v mjuziklu, saj te oživljajo igralci na odru s svojo interpretacijo. V knjigi pa je del te interpretacije potrebno že zapisati v sam tekst. 

8. Poznava floskule o “otroku v sebi”, ki ga prebudi mladinska literatura v avtorju. Kaj vse si prebujal ti v Kurentu? In kakšen je tvoj odnos do te večno se bojujoče zvrsti v korpusu literature? 

Odkar imam sam sina, sem dnevno soočen z literaturo za otroke in mladino. A je tukaj potrebno tudi dodati, da sem mjuzikl pričel pisati več let preden se je sin rodil, in ukvarjanje s temo in mlado publiko ni sovpadalo z mojo starševsko preokupacijo. Sinu je bilo štiri leta, ko sem mu na glas prebiral kurenta in sva gledala Tinine ilustracije in na njegovem odzivanju sem lahko videl, kaj gre in kaj manj, ne glede na to, da je knjiga klasificirana za starostno  kategorijo 12 plus. 

9. Ti si znan “multifunkcionalnež” v umetnosti in njenih pojavnih oblikah. Vse si že vzel, tudi branje, pisanje na kraju samem, po vsem svetu ….Noben format ti ni tuj …

Nisem prepričan, da je multifunkcionalnost ustrezen izraz. Če bi res bil, bi pisal najbrž več za film ali gledališče. Bolj gre za skupni vrelec imaginacije, ki je obenem vsebinski in formalni izziv, soočenje s tem, kar me kot pisatelja intimno kliče. Temu klicu je zmeraj potrebno dati določeno obliko, masko, podobo. Enkrat je to pesem, drugič roman, tretjič eseji. Zame, intimno, med posameznimi žanri ni tako velikih razlik kot to rada prikazuje literarna teorija. Prej izziv, ustreči notranjim zakonitostim posamezne teme, biti vdan podložnik klica k pisanju, a obenem ostati svež, hiter, bister, svoj.

10. Reševanje sveta je hudo težavna misija, ki jo tvoj Kurent prevzema. Verjameš vanj?

Verjamem, da je bolje po lastnih močeh prispevati za spreminjanje sveta na bolje, kot pa sesti za pogrnjeno mizo in jadikovati. Spomnim se moje babice, sicer Haložanke iz vasi Paradiž, ki je nam, otrokom, rada ponavljala stavek: svet drvi nezadržno peklu naproti. Pomislite, kakšne besede od nekoga, ki je prihajal iz Paradiža!