Delo, Književni listi, 24.1.2018
Aleš Šteger: »Ko me poezija utrudi, se odpočijem s pisanjem proze«
V svojem novem romanu Neverend spregovori o tem, da je vojno stanje morda bliže, kot si mislimo.
Aleš Šteger ni človek, ki bi obtičal na mestu. Pa ne samo v geografskem smislu (znano je, da veliko potuje, se udeležuje literarnih branj, rezidenc in podobnega), temveč tudi v literarnem. Uveljavil se je kot mladi up slovenske poezije, potem pa raziskoval in pisal v skoraj vseh literarnih zvrsteh: potopise, esejistiko in zadnja leta tudi romane. Zadnji, ki je izšel pred kratkim, nosi naslov Neverend in ima impresivnih 455 strani.
Začeli ste kot pesnik in še vedno ste pesnik, toda zadnja leta razveseljujete bralstvo tudi z debelimi romani. Kako se je zgodil ta preskok v prozo, od kod se je prikradel epski zamah?
Pisanje je živa magma, v nenehnem iskanju forme. Po drugi pesniški zbirki Kašmir iz leta 1997 sem se počutil v slepi ulici. Instinktivno sem čutil, da mi grozi, da bom zapadel v ponavljanje, manierizem. Rekel sem si, ne, hvala, tudi če to pomeni, da bom nehal pisati.
Na daljšem potovanju po Peruju sem začel eksperimentirati s potopisno prozo. Iz tega je nastala moja prva prozna knjiga Včasih je januar sredi poletja. Od tedaj osciliram med poezijo in prozo. Skoraj nikoli ne pišem obojega hkrati, četudi je izražanje v različnih formah pri meni med seboj močno povezano.
Lahko rečem, da se po knjigi poezije odpočijem tako, da napišem prozno knjigo, in obratno. Kak glas iz pesmi se lahko pojavi recimo v prozi. In obratno. V delu Knjiga teles je osrednji del pesniškega triptiha cikel petindvajsetih pesmi v prozi, hommage utemeljitelju te pesemske forme Baudelairu. Je pa res, da med pisanjem poezije in proze v smislu popolne predanosti, zastavka, vložka energije, ne čutim velike razlike.
Predjezikovni mentalni proces, ki je izhodišče za vsako knjigo, in iskanje ustreznega jezika izvirata iz istega studenca. Razlika je v tem, da je za roman ponavadi treba narediti kako bolj faktografsko pripravo, za poezijo pa bolj fenomenološko ali lingvistično. Pri romanu Neverend so me intrigirali nedavne trgovinske vojne EU, razmerje med botanikoma Linnaeusom in Scopolijem iz Idrije, 18. stoletje, vzpon modernih totalitarizmov, organizacija naših penoloških institucij in podobno.
Razlika je verjetno tudi v tem, da pesem lahko nastane v trenutku, roman pa zahteva mesece osredotočenega dela, včasih tudi leta.
To je po eni strani res, po drugi pa ne povsem. Tudi za pisanje pesniške zbirke, če ta ni le nabor, ampak v sebi sklenjena celota, je potrebna daljša osredotočenost. Tudi pesniška zbirka mora imeti jasno določena žarišča, okrog katerih krožijo pesmi, četudi se to dogaja neeksplicitno. Največkrat tudi ne drži predstava, da pesnika pesem sama obišče. Jo je treba povabiti v goste in to je včasih precej zahtevno in zapleteno početje.
Očitno pa je, da vas zanima raziskovanje forme romana, kar ste pokazali tako v romanu Odpusti kot v Neverendu.
Ne zanima me realistični mainstream roman, iščem izraz, ki bo čim bolj moj, ustrojen po tem, kako se v moji glavi konstruirajo podobe. Že pri prejšnjem romanu Odpusti sem slišal pripombo, da je to čuden, nenavaden roman, verjetno se bo to zgodilo tudi pri Neverendu. Ne priznavam meje med fikcijo in realnostjo, obe se mi zdita za pisatelja enakovredna vira, ki drug drugega podpirata. To se mojim romanom seveda pozna.
Od kod je prišla ideja, da bi napisali ta roman?
Tuji založniki so me v preteklosti precej spodbujali k temu, da bi napisal roman o vojni na Balkanu. To je bila zanje zanimiva tema, zanje so krizne teme pač privlačne. Ko so bile rane še odprte, sem se temu upiral, nisem se hotel okoriščati z bolečino ljudi, nisem hotel biti vojni dobičkar.
Potem me je pred nekaj leti srbski Blic z nekaj drugimi pisatelji iz nekdanje Jugoslavije povabil, da napišem nekaj mikrozgodb ob obletnici balkanskih vojn. Zdelo se mi je, da je časovna distanca že dovolj velika in da pravzaprav nimam kaj izgubiti. Najprej sem napisal zgodbo Drevo in potem nisem več mogel nehati.
Napisal sem več kot sto zgodb, ki tako ali drugače govorijo o vojni. Nekaj teh zgodb, sicer zelo prečiščenih, se je znašlo tudi v romanu, postale so jedro te knjige. Razmišljal sem, kako jih povezati. Idejo sem dobil na nekem sprehodu po British Museumu in ob branju biografije Linnaeusa, ki je, kot oče taksonomije in sodobne botanike, na novo poimenoval celotno stvarstvo.
To je gesta, o kateri pesniki sanjamo! Sčasoma je zgodba glavne junakinje postala močnejša od vložnih zgodb. Zelo raznorodna in zgodovinsko različna tematska polja romana, ki za zunanjega opazovalca utegnejo ležati zelo narazen, so se v moji imaginaciji nemudoma tesno sprijela, večkrat v začetku tudi meni sprva nerazložljivo, osupljivo.
Pisanje pesmi pogosto temelji na izpraševanju, kaj je skrivna vez, ki povezuje na videz nepovezano, kaj je vezna snov, ki je, a obenem epifanična. Tudi pri pisanju romana je bilo prav to močen vzgib, namreč da v konkretnem času in prostoru – se pravi Ljubljane in Slovenije danes in tukaj – odstrem neko individualno vez, nekaj, kar samo jaz vidim kot tako.
Glavna junakinja vodi literarne delavnice v zaporu, kar ste počeli tudi vi. Kaj ste se naučili iz te izkušnje?
Sam sem samo gostoval na delavnicah, ki jih je vodil Lenart Zajc, nisem jih vodil, sem pa že pred tem bil večkrat priča umetniškim projektom v zaporih, recimo gledališkim produkcijam v berlinskih zaporih in podobno. Zapor je idealno izhodišče za pisatelja, saj je tam glasba v glavi edina stvar, ki je ne morejo nadzorovati. Življenje zapornikov je omejeno z represijo, a obenem lahko mislijo, kar hočejo, tega ne more nihče nadzirati.
Podobno je s pisatelji: lahko mislimo, kar hočemo, ko pa začnemo pisati in objavljati, se to razmerje spremeni. Zapor seveda nosi s sabo ključno vprašanje o mejah osebne svobode. Če zaostrim: včasih je svobode več v oblikah restriktivne zaprtosti kot na ‘prostosti’, kjer smo deležni številnih na videz nevidnih restrikcij, zahtev in pritiskov.
Očitno vas kot pisatelja privlačijo distopije, saj ste v distopičen svet postavili že svoj prejšnji roman Odpusti.
Obstajajo različne distopije – od zelo skonstruiranih hollywoodskih do takih, ki so močno naslonjene na realnost. Mene zanimajo take, ki so močno naslonjene na realnost, na naše projekcije in strahove. Take distopije delujejo kot pogled v izkrivljenem ogledalu.
Moč Kafkovega pisanja je v tem, da v navidezno faktičnem, realističnem slogu opisuje potujene, fantastične situacije. Takemu postopku, ki je obenem produkt določene vizije sveta in literature, lahko sledimo daleč v zgodovino književnosti.
Roman ima zanimivo strukturo: v njem se mešajo dnevniški zapiski glavne pripovedovalke, zgodbe zapornikov, roman, ki ga piše pripovedovalka, in njen sanjski svet. Kako ste prišli do te strukture?
To je v bistvu dekameronična struktura. Boccaccio se nasmiha bralcu iz številnih skritih kotičkov romana. Zaporniki pošiljajo glavni junakinji zgodbe o vojnah. Te vložne mikrozgodbe ustvarjajo nekakšen osnovni okvir in ritem romana.
Kar pripovedujejo, sovpada s protestniškim dogajanjem na ljubljanskih ulicah, ekonomsko krizo, volitvami, vzponom populističnega liderja in prvimi znaki državljanske vojne. Obenem si tudi pripovedovalka prizadeva pisati svoj roman in reševati osebne in družinske travme.
Kaj vse te teme – balkansko vojno, temne družinske skrivnosti, politični totalitarizem, trgovinske vojne – drži skupaj?
Teme so le na videz različne, so delci sveta, v katerem ljudje dolgo prenašajo čedalje bolj izredne dogodke, s tem pa zabrisujejo ločnico med normalnim in izrednim. Tako se skozi roman recimo zabriše distinkcija med življenjem na svobodi in v zaporu. Zveni znano? Roman poskuša prikazati to neizrečeno plat, prisotnost nenehne grožnje z izrednim, ki je, tako verjamem, nenehno tu, potrebna je le iskra, da se sproži nezaustavljiva dinamika, in posledice so lahko katastrofične.
O tem govori tudi naslov romana Neverend – vojna se nikoli ne konča.
Res je. Čeprav je pri izbiri naslova v mojem ušesu obenem odmeval Nevermore Edgarja Alana Poeja. V bistvu je tudi moj roman, tako kot Poejeva pesem, nagovarjanje, dialog z mrtvimi, s preteklostjo, ki je zmeraj bolj živa, kot si želimo priznati.
En odlomek govori o tem, kako se zaporniki pogovarjajo o odnosu do mrtvih in kako v zaporu praznujejo dan mrtvih. Zaporniki vedo, zakaj pišejo – da bi bili svobodni, ne razumejo pa, zakaj piše dekle na svobodi. Ne škodi, če si glede na realne razmere v svetu zastavim to vprašanje tudi kot avtor.
Objavljeno
24. januar 2018 12.55
Valentina Plahuta Simčič