Večer, 27.1.2018
Drevo
Jaz sem gnilo drevo. Jaz sem še eno drevo. Nekoč nas je v krajih, kjer rastem, stalo ogromno. Potem so začeli prihajati ljudje. Sprva s sekirami. Podrli so enega od nas, ga razžagali, natovorili na vprego in odpeljali. Tako je šel veliki bor. Tako so šli jelše in kostanji. Tedaj smo še rasla veliko hitreje, kot so nas ljudje sekali. Potem so pričeli prihajati vse pogosteje in v vse večjem številu. Pričeli so prihajati z motornimi žagami in drugimi stroji. Motorne žage smrdijo. Ljudje smrdijo. Od nekdaj so smrdeli. Mene umivata dež in nebo, človek se umiva zgolj v lastnem znoju. Človek smrdi. Nekoč sem bilo del mogočnega gozda. Sedaj sem samoten varuh na vrhu golega hribčka. Ne vem, zakaj so pustili stati prav mene. Pogosto pridejo in občudujejo moje mogočne veje. Jeseni prihajajo nabirat žir, ki jim ga natresem. Za živali, ki jih ljudje redijo in jejo, tako pravijo. Ne razumejo in ne vedo veliko. Reklo bi celo, da ljudje ne vedo in ne razumejo nič. Včasih pridejo otroci v mojo senco in plezajo po mojih koreninah. Včasih se kak zaljubljen par prislanja name. Moje deblo je razbrazdano od njihovih znakov. Ne razumem jih, a videti je, da jim veliko pomenijo. Nekoč so prišli, da bi me posekali. Ko so prišli in zagledali znamenja, so odložili svoje žage in nekaj časa prebirali, kar je zapisano na mojem deblu. “To je tvoje, Jugoslav,” je rekel eden od njih in pokazal na eno od brazgotinastih mest na mojem deblu. Vsi so se mu krohotali. Ne vem, zakaj me niso posekali. Drvarja, ki so se mu drugi rogali, sem dobro poznal že kot otroka. Par zim kasneje je ponovno prišel. Divjala je vojna in bilo je na koncu noči. Prišlo jih je večje število. Peljali so sedem zvezanih mož. Vsakih toliko je eden od spremljevalcev s kopitom sunil pod rebra katerega od zvezanih, da je pod udarcem zaječal. Drugi se za to niso zmenili. V mraku je potem ta, ki se je izživljal nad jetniki, zadel ob eno od mojih korenin, ki plezajo daleč naokoli. Padel je. “Ti gnilo drevo,” je zarohnel in spustil iz svojega mitraljeza rafal v moje deblo. Jugoslav ga je podrl na tla in mu vzel orožje. Pljunil je na moškega, ki se je od bolečine zvijal. Jugoslav je bil njihov vodja. Vsi so smrdeli po ljudeh in po žganju. Čez moje veje so napeli vrvi in vseh sedem mož obesili, drugega za drugim. Ko so končali, so se postavili okoli mojega debla in scali name kot psi. Potem so odšli. Obešenci so viseli z mene par dni. To sem poznalo. Ni bilo prvič, da so ljudje na moje veje obesili druge ljudi. To se je dogajalo vsake toliko. Pozabilo sem že vse, ki so bili name obešeni. Vsi mrtvi ljudje bingljajo precej podobno. Tistih, ki so obešali druge, pa ne pozabim nikoli. Tudi Jugoslava ne. Vedelo sem, da se bova kmalu spet srečala. Drevesa to enostavno vemo. Naslednja zima je bila ledena, da mi je pokalo lubje. V bližini so odmevali streli topov in pušk. Naenkrat sem ga zavohalo. Približeval se je. Vohalo sem njegov strah. Bil je ranjen. Šepal je, za sabo je v snegu puščal krvavo sled. Sledili so mu. Privlekel se je do mojega debla in se naslonil name, da ne bi izgubil ravnotežja, nedaleč od mesta, kjer je kot otrok z nožičem vrezal vame svoje ime. Vsak hip bodo njegovi zasledovalci tukaj in bo konec. “Jugoslav,” sem zaklicalo s svojimi vejami. Ni me slišal. Njegove motne oči so obupano iskale, kam uiti zasledovalcem. “Jugoslav, čas je,” sem zaklicalo. Odprlo sem svoje votlo deblo in ga skrilo vase. Zasledovalci so ga dolgo iskali vsepovsod. Nikakor niso mogli razumeti, kam je izginil. Tako pač je. Ljudje ne razumejo in ne vedo prav nič. Od tedaj je Jugoslav v meni na varnem. Nikomur ga ne dam. Skupaj srkava sokove zemlje in vsega, kar leži pokopano pod zemljo. Jaz sem drevo. Pravijo, da sem gnilo drevo. Drevo s človekom v sebi. Še stojim.
Aleš Šteger (letnik 1973) je pesnik, pisatelj, esejist, urednik in generator številnih knjižnih in kulturnih pobud. Z več kot trideset prevedenimi izvirnimi knjigami in številnimi nagradami – med njimi sta nagrada za najboljše prevodno delo v ZDA in nagrada Horsta Bieneka Bavarske akademije umetnosti – je eden mednarodno najbolj uveljavljenih slovenskih avtorjev. Leta 2017 je postal redni član Nemške akademije za jezik in pesništvo.
Sin
Odkar je izbruhnila vojna, je oče neprepoznaven. Neprestano sedi pred starim tranzistorjem in posluša novice. Ne ve, kaj bo z nama. Kretničarska postaja je sredi Nikjer. Ne vem, kje je to, Nikjer. Oče pravi, to je tam, kjer Bog vošči lahko noč. Pred vojno je vsak dan skozi Nikjer peljalo več vlakov, potniških in tovornih. Sedel sem pri oknu male postaje in opazoval obraze potnikov v kupejih. “Kam gredo?” sem vprašal očeta. Poznal sem odgovor: “V svet, sinko, v svet.” “Kje je to?” “Povsod razen tukaj,” je rekel. Nič drugače ni bilo s tovornimi vlaki. “Kam vozijo vse te zabojnike?” sem vprašal očeta. “Vsepovsod po svetu razen semkaj.” Sedaj je bila vsepovsod po svetu vojna. Le pri naju dveh ne. Življenje na kretničarski postaji se je kljub temu precej spremenilo. Sprva je ponoči občasno še peljalo par tovornih vlakov, potem so še ti izostali. Oče je zaskrbljeno molčal, jaz pa sem vse pogosteje preživljal čas tako, da sem se igral na progi, prislanjal jezik na zarjavele tire, da bi okusil, kdaj bo grenkoba kovine dobila sladkast priokus in bo to pomenilo, da se končno približuje spet kak vlak. Nič več ni šlo v svet, nič več prihajalo iz sveta. Bila sva Nikjer, a drugače, in brez svojih vlakov je bil tudi oče povsem drug. Skrbelo me je zanj. Nekako sem mu moral vrniti vlake. Poskušal sem marsikaj in se na koncu domislil, da na najino kretničarsko postajo speljem katerega od edinih vlakov, ki še so vozili. Od vlakov, ki so vsako noč vozili skozi moje sanje. To je bil moj skrivni načrt. Najprej ni bilo nič. Trudil sem se, sanjal najlepše kompozicije, stare muzejske vlake, hitre vlake, nekoč celo predsedniško kompozicijo z žametnimi sedeži in zlatimi kljukami na vratih, pa nič. Neke noči pa sem se nepričakovano prebudil ob tuljenju vlaka, ki sem ga sanjal prihajati. Oče je s svojo lučjo stekel pred postajo. Mimo naju je zapeljal vlak, poln kokakole, dolga kompozicija, do roba napolnjena z zaboji temnih steklenic, ki so med počasnim premikanjem žvenketale v mesečimi. Oče je premaknil ročico in vlak je s svečanim piskom odpeljal dalje v noč. Bil je presrečen. Nisem mu povedal, da je vlak pripeljal iz mojih sanj. Tudi ni bilo pomembno. Naslednjo noč sem si pred spanjem vnovič zadal nalogo sanjati vlak in ga prepeljati iz sanj na najino postajo. In res. Kmalu po tem, ko sem zatisnil oči, je skozi moje sanje zavela noč in skoznjo daljni pisk dizelske lokomotive. Odprl sem oči in stekel ven za očetom. Iz noči je počasi sopihal vlak, neskončna kompozicija vagonov, polnih tankov, havbic, topov in drugega orožja. Oče je stal bled in opazoval prizor neskončnega zaporedja vagonov, ki so vozili orožje v svet. Od tedaj sem noč za nočjo sanjal ta isti vlak, le da je bil vsako noč daljši in daljši. Poskušal sem spremeniti sanje, celo končati vse skupaj, a nič ni pomagalo. Vlaki, polni orožja, niso nehali voziti. Dneve in tedne sem jih sanjal, vse dokler neke noči ni na postajo pripeljal običajen živinski transportni vlak. Kot vsako noč je kompozicija zapeljala iz mojih sanj na najino kretničarsko postajo, le da se je živinski vlak nepričakovano ustavil. Oče je stekel do prvih vagonov in se prijel za glavo. Skozi reže je bilo moč slišati jok otrok, stokanje in prošnje za vodo. Videl sem shujšane roke, ki so med deskami prosile za pomoč. Oče je stekel po cev in pričel brizgati vodo skozi reže v notranjost živinskih vagonov, ki so se pričeli premikati in so odpeljali dalje. Vagoni s taboriščniki so vozili tedne in mesece iz mojih sanj na postajo. Ničesar nisem mogel ukreniti. Poskušal sem ne spati. Uspelo mi je prebedeti eno noč, a me je spanec naslednjo noč zmeraj premagal. Bilo me je strah sanjati, a strah je samo podžigal moje sanje o vagonih, polnih trupel. Iz noči v noč sem iz svojih sanj v svet poslal na stotine umorjenih, padlih, umrlih od bolezni in pomanjkanja. Iz noči v noč mi je postajalo bolj jasno, kje je Nikjer in kje svet, kje se bijejo vojne in da ni ne otroštva ne odraslosti. Nekega jutra, ko je oče zaspal, sem ga nežno poljubil na posivele lase. Splazil sem se ven, pred kretničarsko postajo, in legel na tire. Nekaj časa sem gledal v modro nebo. Kljub sončni pripeki sem zadremal kot kak otrok.
Portret rimskega poveljnika
Poveljeval sem zmagoviti vojski, s polno podporo Zahoda. Prestolnica mi je ležala pred nogami. Po štirih letih vojne in odrekanja sem postal absolutni vladar. Vse, o čemer sem lahko zgolj sanjal v času, ko smo se kot gverilci skrivali po okoliških gozdovih in s tujo pomočjo gradili svojo vojsko, v času hudih kontraofenziv, premikov sredi ledenih zim, bojevanja po uničenih mestih, neskončnih prizorov smrti in odrekanja, je končno bilo moje. To je bil dan mojih borcev, mojih junakov. To je bil moj dan. Kot osvoboditelje so nas sprejeli v palači ljudstva. Sledila sta pojedina in obče slavje. Kmalu se je praznovanje spremenilo v množični razvrat. Razumel sem svoje junake. Po vsem, kar so pretrpeli, so si zaslužili sprostitve. A meni ni bilo do vsega tega. Prevzeli sta me neskončna utrujenost in praznina. Umaknil sem se v predsedniško rezidenco. Iz depoja nacionalnega muzeja so mi na ukaz prinesli edino stvar, ki me je v tem trenutku še resnično zanimala. Staro, preperelo desko, ki je nekoč pokrivala mumificirano truplo rimskega vojaškega poveljnika v Iliriji. Kos lesa, poslikan s pigmentiranim voskom pred dva tisoč leti, najverjetneje v neki delavnici v Egiptu. Že kot otrok sem stal očaran za debelim steklom, ki je v muzeju varovalo to edinstveno najdbo. Mladostno, grško, od bitk povsem pravilno oblikovano lice. Lahkotna bela tunika, zlati lovor v laseh. Temne, melanholične oči rimskega poveljnika so se pogreznile vame kot dva tolmuna, tonil sem in tonil in spoznaval nekaj, kar je bilo vsa ta leta del mene, a mi je obenem ostajalo prikrito. Začutil sem nenavadno, usodno bližino, bila sva brata po usodi, inkarnaciji iste duše. Ukazal sem, naj mi takoj pripeljejo najboljšega slikarja v mestu. Bil je droben starec z debelimi očali. Ukazal sem mu, naj na hrbtno stran lesa naslika moj portret. Starec je ugovarjal. Bil je pripravljen slikati, a ne na arheološko najdbo neprecenljive vrednosti in redkosti. Dvakrat, trikrat sem ga udaril. Vzel sem tubo rdeče barve in jo iztisnil starcu v usta, da je pred mano bruhal po eni od srednjeveških tapiserij, ki sem jih iz muzeja dal prinesti v svojo novo rezidenco. Ponudil sem mu plastenko vode. Ko si je splahnil usta in se umiril, je bil starec končno pripravljen dokončati delo, začeto pred dvema tisočletjema. Sedel sem in v večeru, ki se je spuščal nad prestolnico, opazoval slikarja, mu skorajda zavidal njegovo igrivo, otroško zatopljenost v svoje početje. Med slikanjem je bila prednja stran portreta obrnjena proti meni. So bili krivi moja neskončna utrujenost, vino in večerna svetloba, da se mi je rimski poveljnik iz trenutka v trenutek zdel vse bolj mračen in postaran? Zatisnil sem oči. Morda sem za trenutek celo zaspal, ne vem. Pred mano so se vrstili prizori bitk in krvi, množice mrtvih, ki so se sedaj v mojih mislih vračali in ponovno umirali, zmeraj znova. Ko sem spet odprl oči, je bil v prostoru že mrak. Starec je bil še vedno zatopljen v svoje delo. Portret rimskega poveljnika me je gledal povsem spremenjen, njegovi lasje so posiveli, obraz je bil upadel in zguban. Nisem vedel, ali sanjam. Obraz postaranega poveljnika je bil sedaj na las podoben obrazu slikarja, ki je slikal moj portret na hrbtno stran lesene deščice. V prostoru je bilo mračno. Začutil sem smrtni hlad, ki je zavel skozi moje kosti. Zunaj se je nekdo gromko in zlobno zakrohotal. Starec je odložil očala in se vzravnal. Končal je svoje delo. Previdno je dvignil kos tisočletnega lesa in mi ga prinesel bliže. Čisto od blizu sem lahko prepoznal, da sta slikar in rimski poveljnik resnično postala ena oseba. Trepetaje sem se sklonil, da bi pogledal hrbtno stran.
Neverend
Visoko v hribih je romarski kraj z mnogimi imeni. Ni večje svetovne religije, ki ne bi imela svojega templja, cerkvice, mošeje, svetišča ali vsaj kakega manjšega obeležja v tem kraju. Razlog za to je kos snežnobelega marmorja, ki od nekdaj privlači ljudi z vsega sveta. Ta ploščati kamen imenujejo kamen upanja. Mnogi verjamejo, da že bežen dotik kamna upanja prinaša srečo, ozdravitev in dolgo življenje. V kamen je bila nekoč vrezana podoba Device Brezmadežne, po nekaterih interpretacijah spet staroselskega ženskega božanstva, a vse to so le nepotrjene domneve. Že stoletja ne poneha reka romarjev, ki prihajajo, da bi se vsaj za hip dotaknili kamna. Njihove dlani so do nerazpoznavnosti obrusile podobo. Vse, kar v brezoblični skalnati masi ostaja, je par skrivnostnih žalostnih oči, iz katerih tečeta potočka črnih solz. Brez dvoma gre za učinek kislega dežja, kar pa nikakor ne spremeni predirljivosti pogleda. Obrusil pa se ni zgolj kamen, marveč tudi dlani tistih, ki so h kamnu prinašali svoje skrbi in si od kamna obetali izpolnitev svojih upov. Legenda pravi, da bi človek, ki bi mu uspelo uloviti fini prah, narejen iz prošenj, marmorja in človeških rok, postal nesmrten. A seveda ostaja to le neizpolnjiva, pobožna želja. Tudi v časih, ko je tod naokrog divjala najhujša vojna, kraj z mnogimi imeni ni nehal privlačiti obupanih in bolnih. Ne glede na premike bojnih front so avtobusi prihajali brez preneha, posel s spominki in oskrbo romarjev pa je cvetel. Enako kot v času miru so se tudi v času vojne nadaljevala videnja. Že stoletja namreč deklice ob dotiku kamna pogosto zapadejo v zelo intenziven trans, za nekaj minut postanejo medij, skozi katerega govori neki tuj, moški glas. Enako, kot se je sčasoma povsem zabrisala podoba nekoč fino izklesane skale, ostaja tudi jezik, ki ga govorijo deklice v transu, vse do danes nerazvozlan, podoben kakofoniji nepovezanih glasov, delcev nekega pradavnega jezika. A že samo dejstvo, da kamen upanja zmeraj znova stopa z ljudmi v stik, podžiga pričakovanja vseh, ki prihajajo sem. Očitno je, da je ta kraj za vse vojskujoče se strani nedotakljiv, da je neke vrste otok miru sredi morja zla. Vojna je vsepovsod puščala svoj podpis in se zaustavila šele ob vhodu v ta kraj. Še zarjavela krajevna tabla s tremi različnimi imeni je bila prerešetana do neberljivosti. Legenda pravi, da je neki pijan pripadnik mednarodnih mirovnih sil čeznjo z rdečim sprejem napisal NEVEREND, kar pa mogoče tudi ni res. Dejstvo je le, da so ljudje nemudoma posvojili novo poimenovanje romarskega kraja v jeziku mednarodnih mirovnih enot. Neverend je bilo dovolj nevtralno, dovolj nikogaršnje ime, da se je ohranilo tudi kasneje, v času prehodnega in krhkega miru.
Kar bi se lahko zgodilo – če se že ni
Aleš Šteger je nenavadna osebnost v slovenski literarni krajini. Je eden najbolj prevajanih slovenskih pesnikov, tudi dobitnik prestižne nagrade Horsta Bieneka, hkrati pa je z Mitjem Čandrom soustanovitelj in programski vodja založbe Beletrina in idejni (so)iniciiator Dnevov poezije in vina na Ptuju in mednarodnega literarnega festivala Fabula, ki bo v začetku marca že petnajsto leto zapored v Slovenijo pripeljal mednarodna pisateljska imena in utrdil njen položaj na literarnem zemljevidu Evrope. Za prvo zbirko pesmi Šahovnice je Šteger leta 1995 prejel nagrado za najboljši prvenec, za Protuberance Veronikino nagrado, znan je potopisni roman Včasih je januar sredi poletja, sam je posebno ponosen na mladinsko pripoved Kurent z ilustracijami Tine Dobrajc, ki jo je navdihnilo njegovo odraščanje v času, ko potrošništvo še ni načelo magičnosti starodavnih ritualov. V zadnjih letih so izšli roman Odpusti, pesniška zbirka Nad nebom pod zemljo, obenem pa od 2012 naprej tudi več knjig njegovega pisateljskega projekta Na kraju zapisano, katerega dele smo objavljali tudi v sobotni prilogi Večera.
“Ko me poezija utrudi, se odpočijem s pisanjem proze,” pravi Šteger. Zato je ta ljubitelj pohodništva in tudi potohodec med različnimi literarnimi žanri, z lastnimi besedami – literarna mnogoživka, tokrat napisal poetični in hkrati družbenokritični roman o tem, kaj bi se nam utegnilo zgoditi, če se nam to že ne dogaja. Roman Neverend (Nikoli konec) se dogaja v napetih časih. Zaradi trgovinskih vojn Evropske unije s preostalim svetom na trgovskih policah zmanjkuje banan. V Sloveniji so volitve pred vrati. Mlada pisateljica, glavna protagonistka romana, se sooča z avtorsko, ljubezensko in identitetno krizo. Ko sprejme honorarno službo vodenja delavnic kreativnega pisanja v zaporu, še ne ve, da jo bo ta izkušnja popeljala na sled razkrivanja družinskih skrivnosti, ki segajo v čas vojn na Balkanu, in hkrati v radikalno preizkušanje meja osebne svobode. V Ljubljani medtem vlada kaotično stanje shodov za in protestov proti, ekstremizem vseh vrst narašča, politično napenjanje mišic pa je vse bolj brezsramno. Mlada pisateljica vedno hitreje drsi v razpoko, v katero izginja vedno večje število tistih, ki se takšnih iger ne znajo, ne zmorejo ali nočejo igrati. Če bi morala voliti, bi volila polarno zimo in ledenike, ki se nikoli ne stalijo, pravi.
V različnih krajih po Sloveniji te dni poteka tudi bralna uprizoritev dela Neverend. Besedilo interpretirata igralca Radko Polič – Rac in Barbara Ribnikar ob glasbeni spremljavi Nina de Glerie.
Zvezdana Bercko