Neverend

O KNJIGI

Napeti časi. Zaradi trgovinskih vojn EU s preostalim svetom, na trgovskih policah zmanjkuje banan. V Sloveniji so volitve pred vrati. Glavna protagonistka romana, mlada pisateljica, se sooča z avtorsko, ljubezensko in finančno krizo. Zaradi slednje, sprejme honorarno službo vodenja delavnic kreativnega pisanja v zaporu. Medtem v Ljubljani vlada kaotično stanje shodov za in protestov proti, ekstremizem vseh vrst narašča, politično napenjanje mišic je vse bolj brezsramno, prostor osebne svobode posameznika pa se krči in umika navznoter. Mlada pisateljica vedno hitreje drsi v razpoko, v katero izginja vedno večje število tistih, ki se takšnih iger ne znajo, ne zmorejo ali nočejo igrati. Če bi morala voliti, bi volila polarno zimo in ledenike, ki se nikoli ne stalijo, pravi. In odkrije intrigantno zgodbo, ki povezuje duševno iskanje idrijskega naravoslovca Giovannija Antonia Scopolija, utemeljitelja botanike in njegovega dopisnega kolega Carla Linnaeusa in prve banane, vzgojene na evropskih tleh.
Neverend je poetičen in hkrati družbenokritičen roman o tem, kaj bi se nam utegnilo zgoditi, v kolikor se ne dogaja že danes.

BRALNA POKUŠINA

Drevo

Jaz sem gnilo drevo. Jaz sem še eno drevo. Nekoč nas je v krajih, kjer rastem, stalo ogromno. Potem so začeli prihajati ljudje. Sprva s sekirami. Podrli so enega od nas, ga razžagali, natovorili na vprego in odpeljali. Tako je šel veliki bor. Tako so šle jelše in kostanji. Tedaj smo še rasla veliko hitreje kot so nas ljudje sekali. Potem so pričeli prihajati vse pogosteje in v vse večjem številu. Pričeli so prihajati z motornimi žagami in drugimi stroji. Motorne žage smrdijo. Ljudje smrdijo. Od nekdaj so smrdeli. Mene umivata dež in nebo, človek se umiva zgolj v lastnem znoju. Človek smrdi. Nekoč sem bilo del mogočnega gozda. Sedaj sem samoten varuh na vrhu golega hribčka. Ne vem, zakaj so pustili stati prav mene. Pogosto pridejo in občudujejo moje mogočne veje. Jeseni prihajajo nabirat žir, ki jim ga natresem. Za živali, ki jih ljudje redijo in jejo, tako pravijo. Ne razumejo in ne vedo veliko. Reklo bi celo, da ljudje ne vedo in ne razumejo nič. Včasih pridejo otroci v mojo senco in plezajo po mojih koreninah. Včasih se kak zaljubljen par prislanja name. Moje deblo je razbrazdano od njihovih znakov. Ne razumem jih, a izgleda, da jim veliko pomenijo. Nekoč so prišli, da bi me posekali. Ko so prišli in zagledali znamenja, so odložili svoje žage in nekaj časa prebirali, kar je zapisano na mojem deblu. “To je tvoje, Jugoslav”, je rekel eden od njih in pokazal na eno od brazgotinastih mest na mojem deblu. Vsi so se mu krohotali. Ne vem, zakaj me niso posekali. Drvarja, ki so se mu drugi rogali, sem dobro poznal že kot otroka. Par zim kasneje je ponovno prišel. Divjala je vojna in bilo je na koncu noči. Prišlo jih je večje število. Peljali so sedem zvezanih mož. Vsakih toliko je eden od spremljevalcev s kopitom sunil pod rebra katerega od zvezanih, da je pod udarcem zaječal. Drugi se za to niso zmenili. V mraku je potem ta, ki se je izživljal nad jetniki, zadel ob eno od mojih korenin, ki plezajo daleč naokoli. Padel je. “Ti gnilo drevo”, je zarohnel in spustil iz svojega mitraljeza rafal v moje deblo. Jugoslav ga je podrl na tla in mu vzel orožje. Pljunil je na moškega, ki se je od bolečine zvijal. Jugoslav je bil njihov vodja. Vsi so smrdeli po ljudeh in po žganju. Čez moje veje so napeli vrvi in vseh sedem mož obesili, enega za drugim. Ko so končali, so se postavili okoli mojega debla in scali name kot psi. Potem so odšli. Obešenci so viseli z mene par dni. To sem poznalo. Ni bilo prvič, da so ljudje na moje veje obesili druge ljudi. To se je dogajalo vsakih toliko. Pozabilo sem že vse, ki so bili name obešeni. Mrtvi ljudje bingljajo vsi precej podobno. Tiste, ki so obešali druge, pa ne pozabim nikoli. Tudi Jugoslava ne. Vedelo sem, da se bova kmalu spet srečala. Drevesa to enostavno vemo. Naslednja zima je bila ledena, da mi je pokalo lubje. V bližini so odmevali streli topov in pušk. Naenkrat sem ga zavohalo. Približeval se je. Vohalo sem njegov strah. Bil je ranjen. Šepal je, za sabo je v snegu puščal krvavo sled. Sledili so mu. Privlekel se je do mojega debla in se naslonil name, da ne bi izgubil ravnotežja, nedaleč od mesta, kjer je kot otrok z nožičem vzrezal vame svoje ime. Vsak hip bodo njegovi zasledovalci tukaj in bo konec. “Jugoslav”, sem zaklicalo s svojimi vejami. Ni me slišal. Njegove motne oči so obupano iskale, kam uiti zasledovalcem. “Jugoslav, čas je”, sem zaklicalo. Odprlo sem svoje votlo deblo in ga skrilo vase. Zasledovalci so ga dolgo iskali vsepovsod. Nikakor niso mogli razumeti, kam je izginil. Tako pač je. Ljudje ne razumejo in ne vedo prav nič. Od tedaj je Jugoslav v meni na varnem. Nikomur ga ne dam. Skupaj srkava sokove zemlje in vsega, kar leži pokopano pod zemljo. Jaz sem drevo. Pravijo, da sem gnilo drevo. Drevo s človekom v sebi. Še stojim.

IZ KRITIK

Distopija, ki bi ji v tem prostoru, tudi zaradi obsega, težko našli primerljivo delo.
Gabriela Babnik, MMC

Neverend Aleša Štegra je milo rečeno nenavadna knjiga.
Bližji knjigi

Roman je na tej točki poleg svoje družbenokritičnosti usmerjen tudi h kritiki posameznika in nas lahko spodbudi k temu, da premagamo svoje nočne more in se soočimo s svojimi strahovi in krivdo, ki jo nosimo, poleg vseh teh psiholoških motivov pa je tudi velik doprinos k slovenski literaturi na splošno.
Samatha Hadžić Žavski, Koridor

Pisatelj se je seznanil tudi z nedavno, dolgo, a javnosti precej neznano trgovinsko vojno, v katero sta se EU in svet zapletla zaradi banan. In tako so banane postale glavna metafora romana. Zelo zrele in počasi že gnijoče krasijo tudi naslovnico knjige.
Andraž Gombač, Primorski dnevnik

PREVODI

• Wallstein Verlag (izide jeseni 2020)