Dane Zajc: V belo

O KNJIGI

Knjiga nas popelje v osrčje bogatega in raznovrstnega Zajčevega pisateljskega opusa. Ob ponatisu vseh sedmih izvirnih pesniških zbirk, knjiga zaobsega tudi pesnikove zgodnje pesmi ter pesmi in cikle, ki so bili objavljeni le revijalno, med drugim tudi pesnikov zadnji večji lirski cikel »Križev pot« (2004). Sestavni del knjige so tudi pesmi iz Zajčevih dram, od zgodnjih iz Otrokov reke (1963) pa do tistih iz Jagababe (2007). Knjigi je priložena zgoščenka Ogenj v ustih, zvočni zapis nepozabnega sodelovanja med pesnikom ter igralcem in glasbenikom Janezom Škofom. Sam sem bil prisoten, ko sta ga Dane in Janez posnela v Mladinskem gledališču. Nepozabno in formativno!

BRALNA POKUŠINA

Zajc – poleg vseh na drugih mestih izrečenih poskusov osmislitve pesniškega dejanja – razume pesem kot sliko:

»Zame je značilno doživljanje sveta, ki je zelo čutno. Namreč svet doživljam (kot sem že opisal) zelo v slikah. Slike pa seveda prihajajo skozi telo in ga nekako presevajo in druga drugo izničujejo.«

Proces pisanja je torej proces učasovljenja podobe. Če je podoba krog, je pisanje enako razpiranju kroga, je razpiranje časovno statičnega vizualne podobe, pri čemur so besede nujno vsaj v dvojni funkciji – krožnice oz. objekta in klešč oz. dejavnega subjekta, ki to krožnico razklepa. Podoba razklenjenega kroga je nadvse pomembna podoba za razumevanje Zajčeve ustvarjalnosti. A še bolj kot krog je ključni sam razmik sklenjenosti krožnice, razmik, ki hkrati ustvari dvojnost, nasprotje dveh točk, ki sta povezani preko oboda, medtem ko je med njima zev. Ti dve točki sta druga drugi komplementarni, nujni in si obenem nasprotujoči. Sta dva zloga Danetovega imena, pritrjevalni in zanikujoči, med katerima se boči prostor možnosti. Prostor je vbočen. Pot od DA k NE ni premica, marveč krivulja. Lok, ki povezuje DA in NE, je obenem lok, ki vodi proč od linearnih povezav. Gre za eliptično gibanje med dvema točkama, in sicer preko dolge stranpoti, krožnice, ki s sabo nujno prinaša ukinitev linearne premočrtnosti, s tem pa ustvarja možnost pesmi. Med DA in NE ni le zev. Ta zev obenem generira neko gibanje. Prepad med pritrjevanjem in zanikanjem vzpostavlja gibanje, hojo, hojo po robovih. To gibanje ni premočrtno osciliranje med obema poloma, je nepredvidljivo in nenačrtno vijuganje, je zavito gibanje, kotrljanje, opotekanje, zamotavanje in kotaljenje.

Ta stopinja, nasprotna meni.

V bližini. Kot da si pravkar

odlepil podplat.

S tal. Kot da me še gledaš.

Kot da bi šel skozte.

/…/

Zamešal si sledove.

Prepletel hojo.

Srečuješ se na čudne viže.

(Stopinja)

(iz spremne besede Aleša Štegra)