Zdaj pa: Ljubljana

O KNJIGI

Leta 2010 je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige. Bolj kot slavljenje samih sebe, me je zanimalo, kako so vidni svetovni avtorji videli Ljubljano v drugi polovici 20. stoletja? Zbral sem več kot 70 tekstov uglednih avtoric in avtorjev iz vsega sveta, ki so nastali pretežno v preteklih 30 letih in od katerih jih je velika prvič prevedena v slovenščino prav za to knjigo. Med hvalnicami in zbadljivo kritiko, lucidnimi observacijami in pesniškimi zmotami se giblje živ preplet pesmi, pričevanj in kratkih zgodb o Ljubljani, uzrtje mesta od zunaj za vse, ki ga želijo spoznati od znotraj.

BRALNA POKUŠINA

Enrique Vila-Matas

Predstavljal sem si Ljubljano

Predstavljal sem si Ljubljano, prekrito z morjem megle, ki popotnika povsem prevzame. Prestolnica Slovenije mi je vedno priklicala misel na meglico, skrivnostnost in oddaljenost. Obiskal sem jo prejšnji teden, pričakujoč, da bom naletel na kraj, podoben Brigadoonu, kraju v filmu, kjer prebivalci živijo in se oblačijo kot v 18. stoletju, kajti nad njem visi urok, ki deluje tako, da se kraj iz megle pojavi le en sam dan vsakih sto let … In resnično, v Ljubljani sem naletel na majhno uročeno mesto. Vendar pa brez meglice in brez pretirane srednjeevropske skrivnostnosti in z le malo prostora za romantičnega popotnika. Pet stopinj več kot v Barceloni in ljudje oblečeni poletno. Restavracije, dizajnerske trgovine, bari po najnovejši modi. Ljubljana, ki  v nečem spomnja na Stockholm oziroma na švicarsko mesto na Balkanu, nima niti tristotisoč prebivalcev. Civilizirana, kulturna, elegantna in tiha. Dolgo časa je bila pozabljena, toda v zadnjem obdobju se dviga iz grobega ogrodja represije. Ima tri mostove, reko, zmaja, tri vodnjake, grad in legendo, ki pravi, da je mesto ustanovil Jazon. V prijetnih kavarnah poleg Tromostovja se sliši počasen tok Ljubljanice in, če se dobro napne ušesa, tudi minevanje časa.