Ptujska knjiga

O KNJIGI

Zbral sem, kar so po moje bila najboljša leposlovna, esejistična in memoarska dela o najstarejšem slovenskem mestu, ki je bilo kljub majhnosti izjemno ustvarjalno žarišče s presenetljivim diapazonom različnih literarnih poetik. Hkrati je Ptujska knjiga tudi odsev burne zgodovine tega mesta od najstarejših časov preko slovensko-nemških napetosti na prelomu med devetnajstim in dvajsetim stoletjem do sodobnega časa. Izbor sega od besedil svetega Viktorina Ptujskega preko srednjeveških mojstrov kot je Wolfram von Eschenbach do sodobnih slovenskih pisateljev. Knjigi sem dodal esej o mojem rojstnem mestu.

BRALNA POKUŠINA

Ptuj se ne spušča k vodi, vstaja iz vode, začetek in konec mesta, prehod mesta in njegove zrcalne podobe je obrežna črta. Ta črta ni potegnjena pod seštevek človeških usod v zgornjem mestu, marveč je črta zjasnitve, prepoznanja, najdenja in obenem črta izgubljenja, jasnina nedoločljivega prehoda, črta izgube in zameglitve. Odsev mesta v vodi je melanholičen, tako kot so melanholični njegovi prebivalci, ki te karakterne poteze ne priznajo radi niti sebi kaj šele drugim, ter se raje samoinscenirajo kot okorni in ekstatični, ne da bi na ta način zares prikrili melanholično potezo. To razkriva reka in prebivalce tega mesta opominja, da so, tako kot Drava, sestavljeni predvsem iz vode, medtem ko so, tako kot njihovi haloški in slovenjegoriški in lukarski in polanski predniki v svojih vsakdanjih pojavnih oblikah čokati, nalomljeni, zaviti.

Številna mesta gojijo nespoštljivo vzvišenost do svojih rek. Najbolj ekstremni primer prezira, kar jih poznam, teče pod mestom, iz katerega je leta 1792 preko Ljubljane in Celja na Ptuj prinesel prvi tiskarski stroj Franz Anton Schütz. Umetnost tiska je prišla na Ptuj iz Lviva v današnji Ukrajini, takratnega Lemberga, kjer so svojo edino reko Poltvo enostavno vzidali v mestno kanalizacijo. Čeprav Ptuj in Lviv povezuje sled tiskarske barve, ki odtisnjena vzbuja upanje po kljubovanju času, ju zgodba njunih rek postavlja v diametralno nasprotje. Drugače kot Kranj, ki se ošabno dviga nad Savo, drugače kot Ljubljana, ki si je namesto Save  izbrala raje manjšo rečico, da vse do danes odnaša fekalije njenih prebivalcev, drugače kot Škofja Loka, ta prezirljiva lepotica, ki se je kar se da ogradila od Selščice in Poljanščice, je Ptuj mesto, ki ne more brez nenehnega ogledovanja v obličju svoje reke.

Zrcalna slika mesta v rečni gladini opominja na nenehno prisotnost htonskega sveta. Tistemu, ki se sanjavo in zamišljeno zazre v plavajoče odseve pročelij in zvonikov, zastavlja zrcalna podoba vprašanje, katero od obeh mest, podzemno, na svojih rdečih strehah plavajoče mesto v reki, ali navidez večno mesto nad njo, je resnično? Ptujčani se nikoli niso mogli odločiti za zgolj en odgovor na to vprašanje. S prebivalci podzemlja so naselili svoje ulice in trge. Mitraistični kulti, orfeizem, čaščenje Bakha in karneval so časovni predori, ki vodijo iz zgornjega v spodnje mesto in nazaj, so skrivne poti, po katerih so in še zmeraj izginjajo prebivalci tega mesta za nekaj ur, nekaj dni ali celo tednov v negativ sveta, negativ logike, negativ vsakdanje pragmatične borbe za preživetje in tako obnavljajo vrtenje sveta in planetov. Melanholija v tem mestu povzroča burno reakcijo. Kurentov zvonec, Orfejeva lira, Mitrino bodalo so vzvodi za aktivno borbo proti črnemu žolču melanholije. Časi karnevalskega, ekstatičnega, objestnega in požrešnega narobesveta, ki karakterizirajo Ptuj, pa nikakor ne odpravljajo svojega žalobnega vzroka, marveč ga kot njegov kontrapunkt podčrtujejo. (Aleš Šteger)