Knjiga reči

O KNJIGI

Moja četrta pesniška zbirka je bila konceptualno zastavljeno pesniško dejanje. V sedmih razdelkih s po sedmimi pesmimi plus uvedni pesmi „A“ so tematizirane stvariteljske silnice, ki vladajo med t. i. objektivnim svetom reči in drugoosebnim lirskim subjektom. Ta ni vseveden pripovedovalec pesmi, kako bi to lahko tudi bil? Usta umolknejo, odpre se uho, poskušamo odmisliti šum informacij in diktat vidnega. Poskušamo se vrniti v stanje pred stvarjenjem človeka, ko so svetu vladale reči. Seveda je poskus v naprej obsojen na neuspeh, a knjiga stavi na gibanje jezika spričo poraza. Kaj zašepetajo odmišljenemu jazu; reči kot so jajce, čokolada, pisoar? Ali se ne zarisujejo konture tega prisluškujočega jaza; spričo teh nagovorov v neki zamaknjeni luči? Kaj sploh je v tej perspektivi toliko opevani lirski subjekt? Vse to zveni zelo kunštno in bi najbrž tudi bilo, če pesmi ne bi kazale (poleg vseh ostalih) še eno šibkost: nagnjenost do samoironije in humorja.

Knjiga reči je pomenila mednarodni preboj in fenomen. Je verjetno ena najbolj prevajanih samostojnih knjig poezije v kateremkoli evropskem jeziku desetletja. Angleški prevod Birana Henryja je prinesel prestižni nagradi v ZDA Best Translated Book Award in AASTEL.

BRALNA POKUŠINA

JAJCE

Ko ga na robu ponve ubiješ, ne opaziš,
Da jajcu v smrti priraste oko.

Tako drobno je, da ne poteši
Še tako skromnega jutranjega teka.

A že zre, že bolšči v ta tvoj svet.
Kakšni so njegovi horizonti, srepenje čigavih perspektiv?

Vidi čas, ki se ravnodušno seli skozi prostor?
Zrkla, zrkla, počene lupine, kaos ali red?

Velika vprašanja za tako drobno jajce
Ob tako rani uri. In ti – res želiš odgovor?

Ko sedeta, iz oči v oči, za mizo,
Ga s kruhovo skorjo še pravočasno oslepiš.

IZ KRITIK

Zato ni čudno, da se na dnu in vrhu teh ustvarjajočih imenovanj -– od neizrečenega in prvorečenega A(lepha) do apofatične sveče smrti – Šteger dotakne tudi stvarnosti reči, ki je sama več kot reč. Nevarni nereči, zaradi katere si je njegova poezija morda sploh drznila med predmete: »ko te izgine, odpreš oči, kot tvoja mati / tisti krat, na drugi strani rane«.
Gorazd Kocijančič

Šteger’s The Book of Things is harrowing and hilarious, unnerving and weirdly familiar—and, most of all, ambitious in its attempt to look anew into our all-too-human darkness. And translator, Brian Henry (himself a poet of significant talent) renders these poems beautifully into an English that is both colloquial and disconcertingly plainspoken.
Three Percent

Wenn Steger von Dingen redet oder sie reden läßt, sind sie auf ihre Art präsent, nehmen sie Kontakt mit dem Menschen auf. Stegers bessere Texte gelangen über Faktenreihung und bemühte Deskription hinaus. Sie faszinieren durch Witz und Intellekt, etwa durch die blitzhafte Abkürzung zwischen heterogenen Dingen. Was ist der Zahnstocher? “Ein kleiner Robespierre im Maul des Polyphem.” In einigen anderen Texten geschieht, was der reinen Poesie vorbehalten ist: Epiphanie, profane Erleuchtung. Ein Geheimnis schimmert auf, wenn die Dinge als abwesend gedacht werden. So in dem wunderschönen Gedicht von der Büroklammer. Nicht die Klammer wird da beschrieben, sondern ihr rostiger Abdruck auf Papier. Wenn der Betrachter mit dem Finger darüber fährt, öffnet sich “ein Raum im Raum im Raum”. Das hätte Gertrude Stein gefallen.
Harald Hartung, Frankfurter Allgemeine

Ales Štegers Gedichte stülpen unser Weltverständnis einfach um, sind unberechenbar – wie die Lachse im Pazifik, die nach Jahren plötzlich ihr Verhalten ändern, den Fluss hinaufschwimmen, um an der Quelle zu laichen. Innen und außen, Ich und Welt: Die Gedichte nähern sich von zwei Seiten, wobei die Grenze nach und nach durchlässig wird. Die Form der Gedichte ist dieser gedanklichen Bewegung genau eingepasst. Aleš Štegers Texte sind kleine Balancestücke, die ihre Wörter immer wieder in ein labiles Gleichgewicht bringen.
Nico Bleugte, Der Tagesspiegel

Aleš Štegers Phantasie und Beobachtungsgabe scheinen keine Grenzen zu kennen. Sind Dinge Empirie, Klang oder assoziative Verdichtungen? Erfahrungswerte oder Sprachgegenstände? Štegers Umgang mit den Dingen ist fragend und appellativ, er setzt – wie Matthias Göritz in seinem lesenswerten Nachwort schreibt – „ein Spiel permanenter Berührung in Gang“. Aleš Šteger macht aus den Dingen Komplizen, Mitakteure, mehr noch: Er gewährt ihnen Eigenleben. Fünfzig Dinge, fünfzig poetische Inventionen von frappierendem Reichtum.
Ilma Rakusa, Neue Zurcher Zeitung