Protuberance

O KNJIGI

Vsaka knjiga mora iznajti svoj, lastni jezik. Drugačen od preteklih jezikov. V Protuberancah je jezik oster, mestoma brutalen. V tedanjem prevladujočem ozračju estetskega leporečja v slovenski poeziji sem se čutil izzvan, moral sem reagirati, ohladiti material in napraviti klinično analizo stanja. Protuberance nosijo v sebi dvojnost: nerazumljivost realnosti v prispodobi izbruhov na sončevi kromosferi. In obenem tehnično ime za kostne bule, znake propada človekovega telesa. Astralno (čudežno) in (htonično) telesno, ki provocira jezik: protuberance.

BRALNA POKUŠINA

PROTUBERANCE

Nemi izbruhi ionov. Suspenz energije v znak.

Antitežnost. Ples magnetizma v kostnih bulah.

Protuberance.

S prostim očesom vidne šele, ko je telo potisnjeno v mrak,

Ko je zasenčeno in nemočno, scela izročeno,

Kot je pacientovo izročeno ravnodušnim rokam bolničarjev,

Ki za sabo zapirajo vrata sobe za rentgen.

Ga puščajo samega s sabo in z aparatom,

Gumijasto prisesanim ob njegov prsni koš.

Presevanje. Morda usodno.

Protuberance.

Sto petdeset milijonov kilometrov proč se iz Sončeve kromosfere,

Brez pravega vzroka, dvigajo gmote razbeljenega plina,

Zarišejo čudežno znamenje na obrobju astralne praznine,

Se odtrgajo in z veliko hitrostjo odletijo v vesolje.

Žarenje. Komaj zaznavno.

Protuberance.

Protuberance.

Bodi besedna dolžina svetlobnih valov,

Ki potujejo skozi spomin in meso,

Da bi z beleženjem ran

Celil imena za pohabe tega sveta.

IZ KRITIK

Nenasitna praznina, ki ostaja enaka po Einsteinu, opatu Mendlu, po Rimbaudu, Francisu Baconu, Prešernu, Gregorju Strniši … Svet ostaja nespremenjen, krvav in pogolten. A ti prilastki, ki sem jih uporabil, so prehrupni. Štegrove pesmi govorijo tudi v takem jeziku, kot da bi jih spesnil znanstvenik ali tudi zdravnik. Zdravniki so tisti, ki merijo zdravje bolnikov. Nikjer ni rečeno, da zdravijo. Namen pesnika in zdravnika se srečata v dveh verzih: Da bi z beleženjem ran / Celil imena za pohabe tega sveta.« Pohabe tega sveta so v Protuberancah zapisane zelo razločno. Z zavedanjem, da se pohab ne da zdraviti. Da so, so bile in bojo trajale. Šteger jih zapisuje, da bi poznali njihova imena.
Dane Zajc

Zbirka je to koja u cijelosti nastoji počivati na snažnim, gotovo neodrživim tenzijama koje se uspostavljaju između nedostižnih i u pravilu dramatično pogubnih fenomena iz sfera apstrakcije – kako je već sugerirano naslovom – te fizički, dakle taktilno verificiranih situacija i mjesta koje od lirskog subjekta iziskuju određenu reakciju, neki odgovor.

Šteger je stoga sklon vrlo realističkom ocrtavanju okvira određene pjesme koji je onda u stanju na sebe preuzeti atribute složenog konteksta. Njegove pjesme često započinju nekom aktivnošću koja se odvija mimo samog teksta, samih stihova koji slijede, kao da se pjesnik odjednom zatekao na mjestu s kojeg može vidjeti i shvatiti tek ono što je slučajno ostalo nakon što se neka pretpostavljena i snažno sugerirana aktivnost već odvila.
Miloš Đurđević