Gorazd Kocijančič, O Knjigi reči, 2005

»Ostati moraš lačen, da bi bog lahko še naprej dajal. // In kar tvoj bog enkrat da, neskončnokrat vzame.«

Prijetno je biti sit, presti in se poslušati, a včasih se poezija tudi v svoji zrelosti pretegne kot kak star mačkon in nenasitno firbčno odide preiskovat tako imenovano realnost.

Štegrovo »neo-reistično« zbirko uvaja leksikografska ugotovitev – »za vsako reč ne obstaja beseda«, ki v svoji navidezni očitnosti nikakor ne povzema pesniške resignacije. Ravno nasprotno. Pesnik ustvarja v izziv pojmovanju jezika, ki se izraža v takšni lingvistični treznosti. Pri tem se navezuje na neizsledljivo starodavno pojmovanje »reči«, ki je značilno za pravire našega duhovnega izročila. Hebrejski dabar je stvar, dogodek in beseda, vse obenem in nerazločljivo; podobno velja za grško rhema. Najstarejši evropski poeti so izrekali svet, v katerem je bil dogodek in njegova zgostitev v stvari istovetna s smislom in pomenom. Svet, kjer je samo besednost – se pravi ubesedena ali neubesedena ubesedljivost – stvari sploh njena stvarnost. »Kjer besede ni, umanjka stvar«, je tisočletja pozneje to videnje resničnosti povzel pesniški dedič arhajskega pogleda. Šteger v razoru tega izročila nagovarja različne reči – nizke in visoke, naravne in tehnične – ogovarja jih in izreka ter jih iz navidezne neizrekljivosti njihove konkretnosti (kajti individuum est ineffabile, »posamezno je neizrekljivo«, kot so govorili sholastiki) vrača v poetsko pred-neizrekljivost. V pristnost. Pesnik temno jedro realnega gosto zasipava s prispodobami, ki naj postanejo prosojnost mraka. Zadnja gostota vsake stvari se ob tem magično pokaže kot zgodba nas samih. Poezija tako v svoji igrivosti postaja smrtno resna: znanosti in preračunljivemu pogledu porabe krade predmetnost, v kateri se očituje pesnikov svet in včasih naša resnica.

Zato ni čudno, da se na dnu in vrhu teh ustvarjajočih imenovanj – od neizrečenega in prvorečenega A(lepha) do apofatične sveče smrti – Šteger dotakne tudi stvarnosti reči, ki je sama več kot reč. Nevarni nereči, zaradi katere si je njegova poezija morda sploh drznila med predmete:

»ko te izgine, odpreš oči, kot tvoja mati

 tistikrat, na drugi strani rane«.

Gorazd Kocijančič