Rok Benčin Na široko zaprta usta, spremna beseda Arhiv, 2013

Na široko zaprta usta

Rok Benčin

»V vsaki črepinji imajo tvoja usta sedaj tebe.«

Če bi Štegrovo poezijo skrčili na eno samo besedo, bi bila to najbrž beseda usta. Zdi se, da naslov prve pesmi njegove prve zbirke, Šahovnice ur zgošča vse vektorje Štegrove pesniške govorice, preden se razletijo v koordinatni sistem. Tudi v naslednjih zbirkah4 se ta beseda pogosto vrača, kar nakazuje, da ne gre le za naključno preferenco pri izbiri motiva, ampak za poeto-logično določenost. Izbiro v veliki meri narekuje strateški položaj ust pri srečanju med telesom in govorico, eni od ključnih tem Štegrove poezije, saj so prizorišče nesporazuma, morda še bolj temeljnega od tistega med biti in imeti, namreč med jesti in govoriti. Ne le da so usta hkrati del telesa in del govorice, ampak so hkrati tudi luknja v telesu, kar nakazuje njegovo ranljivost in odvisnost, odprtina, ki jo je mogoče tudi zapreti in povsem ustaviti telesni input in besedni output. Štegrove pesmi namreč ne govorijo o hranjenju ali govorjenju, ampak jih zanima lakota (»Čokolada«) in molk (»Vračanje tistega, kar bo prišlo«, »Ena in pol«, »Na vasi smo se otroci« …).

Temeljni obrat v lastniških razmerjih, ki določa tisto moderno razumevanje jezika, katerega dedič je tudi poezija, ki jo imamo pred sabo, obrat, po katerem ne govorimo jezika, ampak jezik govori nas, je v »Ustih« dodatno zasukan s svojo telesno razsežnostjo. Opozarja nas, da se pred jezikom ne moremo zateči k telesu, saj imamo (usta se zlomijo že v prvem verzu) opraviti z dvema serijama črepinj. Toda Štegrova poezija ni poezija izgube ali zapuščenosti, ki bi tožila po izgubljeni celosti ali klicala po vrnitvi bogov. To je poezija, ki necelost vzame kot predpostavko, edini izvor in horizont, kraj in čas svojega delovanja. »Ne brezno ne upanje.« (»Sveča«) Je poezija meje in nemogočih razmerij, kakršno je tisto med besedami in telesi, ki jih Šteger raziskuje v finalu Knjige teles: »Včasih / Telo / Želi / Biti / Beseda«, a tudi če to postane, obratno ne velja, »Beseda / Nikoli / Ne / Postane / Telo«, krog ni sklenjen.

Četudi je nerazmerje med telesom in govorico nerazrešljiva uganka, se v pravi problem spremeni šele tedaj, ko se med njiju vrine še tretji člen, tretja dimenzija Štegrovega pesniškega univerzuma – kjer besede molčijo, se oglašajo reči. Problematiko reči zastavi že »Uspavanka« iz Kašmirja: ker pesem ni hotela priti, bo pesnik preprosto naštel reči okoli sebe, toda izkaže se, da naštevanje ni nikoli zgolj naštevanje, saj reči silijo v metafore ali pa se reducirajo na gole številke, s čimer se naštevanje spremeni v odštevanje, ki vodi v nič, kar napoveduje tako Knjigo reči kot tudi »ontološko« poezijo Knjige teles. Poleg molka in izničenja (ki je pri Štegru prej budistično kot nihilistično) pa naletimo tudi na prigode, ki jih opisujejo stoiki – ko denimo rečemo »voz« in se skozi naša usta odpelje voz. Preseneti nas, kako oralna je pravzaprav Knjiga reči, ki se odpre z zajtrkom (»Jajce«), se večkrat vrne k hrani (»Klobasa«, »Čokolada«, »Rozine«, »Kruh«, »Žolca«, »Sol«, »Krompir«), da bi skozi vse tegobe (»Želodec«, »Slina«, »Zobotrebec«) nazadnje končala na drugi strani (»Drek«). Usta so težišče trikotnika med besedami, telesi in rečmi, katerega stranice se ne morejo stakniti: »Vsaka reč je fragment in nobeno telo ni jezik nekega telesa.«5

Beleženje ran

4 Po Šahovnicah ur (1995) je Šteger izdal še štiri pesniške zbirke: Kašmir (1997), Protuberance (1999), Knjigo reči (2005) in Knjigo teles (2010). 5 Knjiga teles, ovitek.

V »Ustih« spoznamo imaginarij, ki določa tone Štegrovega prvenca: rane, ogenj, tema, molk. Toda te podobe Šahovnice ur odvežejo od tematike odsotnosti, razklanosti in trpljenja. Molk je predvsem prag, ki loči vsakdanjo govorico od njene pesniške rabe: »Kako molči tvoj molk, ki me uči govorice«, »Besedo z očmi tišine«, »tišina, ki prišepetuje« … Molčeča beseda omogoča prisluhniti metamorfični igri živega in neživega. Telo se raztaplja, narava pa se antropomorfizira: »voda je odprla dlan«, »Reka ti pelje / Iglo skozi oko«, »svetloba nama bo vsak hip prerezala / Napeti koži«, »Tvoja ljubezen je trebuh zdrobljenega gozda« … Ta prehajanja Štegra ne zanimajo kot znamenja nekakšne skrivnostne kozmične povezanosti ali proste domišljijske vaje, temveč kot možnosti in meje preobrazb. Skozi zbirko ugotovimo, da te ne potekajo brez posledic – zato je izhodišče dostopa pesmi do telesa rana. Naslednji dve zbirki bi lahko označili za »kritično« fazo Štegrove poezije, ki modificira pogoje gibanja po ozemlju, ki ga je zakoličil prvenec Zbirki reflektirata sámo pesnjenje in razblinjajo njegove iluzije (najbolj eksplicitno v »O realistični in romantični šoli«, a ti premisleki so prisotni domala v vseh pesmih), Protuberance pa obravnavajo celo grobove pesnikov (Benn, Vallejo, Strniša). Vzajemno prehajanje med živim in neživim nadomesti premeščanje v kraju in času, ki se včasih brutalno zožita (»V soboto ob treh, / V supermarketu.«), oziroma potovanje kot eksil (»Ptuj–Pragersko–Ljubljana«) ali nemogoč beg (»Vrnitev domov«). Prosto prelivanje telesnih črepinj po pokrajini postane omejeno – telo je vse manj postavljeno v naravo in vse bolj vrženo med reči.

Toda Štegrova kritika pesniškega jezika je kantovska: njen smisel ni preganjanje iluzij, temveč dognanje o nujnosti njihovega porekla. Kritika je redukcija, ki odpira nove možnosti. Premeščanje med kraji in umeščanje med reči je lahko nasilno, toda odpira pokrajine Kašmirja, ki so prečiščeni prostori vmesnosti (»tukaj ni tukaj«) in praznine (»upam, da me ob nič prebudiš«). Poleg tega ločitev telesa od narave omogoča poezijo, ki ni ne subjektivna ne objektivna, ne izraz notranjosti, ne opis zunanjosti. Pesmi, kot sta »Tebi« in »Oreh«, izhajata iz prav takšnega izkustva, iz neosebnega prisluškovanja nagovoru reči.6 A kot bomo videli v Knjigi reči, ta »neosebnost«, ki je v »Orehu« izražena s prehodom od druge k tretji osebi (»In jedrce postane Ti. Ti počepne in čaka«), nikakor ni subjektivno nezavezujoča. Smeri nadaljnjega pesniškega raziskovanja nakaže prav naslovna pesem Protuberanc. Beseda označuje tako smrtonosne kostne bule kot izbruhe na površju sonca. Nepredstavljive dimenzije vesolja so pogosto imaginarno sredstvo pomanjšanja pomena človekove eksistence in posledično tudi njegove umrljivosti, toda poudarek pesmi je drugje. Namesto nujnosti smrti nam predstavi naključni, očesu sprva nevidni izbruh bolezni, podoben »čudežnim« sončnim pojavom, ki so »brez pravega vzroka«. Emisije reči in prepuščenost telesa kontingenci bodo snov naslednjih dveh Štegrovih knjig, njuno »metodo«, odnos do poezije, pa nakazuje drugo poenotenje v »Protuberancah«, izenačenje rentgenskega »presevanja« in sončevega »žarenja« s pesniško besedo: »Bodi besedna dolžina svetlobnih valov, / Ki potujejo skozi spomin in meso, / Da bi z beleženjem ran / Celil imena za pohabe tega sveta.« Kritična poezija ne more celiti ran, lahko pa celi njihova imena – ne more zagotoviti metamorfoz, lahko pa zajema valove, ki pretresajo telesa in reči. Protuberance lahko vidimo kot najožjo točko grla peščene ure Štegrove poezije, nujno zožitev, ki omogoči prehod »na drugo stran rane« (»Ribež«). Reči in telesa se pred obema Knjigama ločita, da bi se stikala le še z zunanjostjo besed.

»Ga s kruhovo skorjo še pravočasno oslepiš.«

6 Glej »Pripis h Knjigi reči«, str. 93.

Kakšne emisije torej zazna Knjiga reči, kakšno je to neživo življenje reči?7 V jajcu, ki vrne pogled, lahko poleg teoretičnih asociacij (predvsem psihoanalitičnih – od Freudovega unheimlich do Lacanovih vrnjenih pogledov) prepoznamo dvojno referenco na poezijo Gregorja Strniše (Oko in Jajce sta naslova dveh njegovih zbirk), enega Štegrovih predhodnikov v raziskovanju poetike reči. V spremni besedi k njegovim zbranim pesmim Šteger zapiše, da Strniša izvrši obrat od antropocentrizma k antropomorfizmu,8 kar je moč razumeti tudi kot izhodišče Knjige reči. Pričakovali bi, da odprava antropocentrizma predpostavlja odpoved vsemu človeškemu, sploh pa počlovečenju reči, toda zdi se, da bi poskus popolnega reizma, imanentne pisave stvari, privedel do nekakšne vse preveč človeške »imaginarne identifikacije« z objektivnostjo. Šteger svoj program opiše tako: »Poskušamo se vrniti v stanje pred stvarjenjem človeka, ko so svetu vladale reči. Seveda je poskus vnaprej obsojen na neuspeh, a knjiga stavi na gibanje jezika spričo poraza.«9 Prav poraz jezika pa je tisti kraj, zaznamovan z X, na katerem »kritična« poezija začne s kopanjem, opravi svoje delo; neuspeh jezika je, vsaj od Mallarméja naprej, pogoj možnosti pesniške besede (ki »nadomešča pomanjkljivost jezikov«10). Paradoksno nasprotje med antropocentrizmom in antropomorfizmom je navzoče v jedru avtorjeve avtopoetike: na eni strani meri na reči v njihovi popolni neodvisnosti od človeka, po drugi strani pa Šteger reči v nasprotju s stvarmi ali predmeti definira prav prek jezika, posebnosti človeka kot govoreče živali. Človek razpolaga s stvarmi, jim dominira, a s tem ko jih za svoje potrebe imenuje, si reči pridobijo oblast nad njim (»a skozi reči stopa jaz v drugačen odnos do sveta«11). V trenutku ko jezik ni več sredstvo, se lahko dotakne nemega jezika reči, o katerem govori Walter Benjamin: »ni dogodka ne stvari, ne v živi ne v neživi naravi, ki ne bi bila nekako deležna jezika«.12 Tujost neživega nam lahko približa ravno po definiciji antropomorfizirajoči jezik, poraženi jezik, jezik kot poraz, saj je prvo orodje, ki se izmakne nadzoru, prva in temeljna potujitev.

Toda s temi zaključki smo morda tudi sami prehitro oslepili jajce. Literatura, vpisana v same reči, ima namreč dolgo tradicijo. Foucault nas opozarja, da je takšna »proza sveta« jedro paradigme vednosti, kot se je vzpostavila v renesansi.13 Izoblikovanje vednosti v tej paradigmi temelji na načelu podobnosti, ki ždi v rečeh in čaka, da jo razberemo. »Naravoslovje« je bilo tako neke vrste hermenevtika: »Govorica v svoji grobi in zgodovinski biti 16. stoletja ni arbitrarni sistem; odložena je v svetu in je hkrati njegov del, ker reči same skrivajo in izražajo svojo uganko in ker se besede ponujajo ljudem kot reči, ki jih je treba dešifrirati.«14 Takšno razmerje med besedami in rečmi se v poznejših stoletjih izgubi, dokler ga – sicer s ključnim preobratom – ponovno ne odkrije moderna literatura: »Od 19. stoletja naprej literatura ponovno razkriva govorico v njeni biti: toda ne takšno, kakršna se je kazala še ob koncu renesanse. Zdaj namreč ni več te prve, absolutno začetne besede, ki je utemeljila in zamejila neskončno gibanje diskurza; zdaj se bo govorica razvijala brez izhodišča, konca in obljube.«15 Tako v »Sponki«, pesmi, ki »nima konca«, o sponki priča le odtis na papirju, ki

7 »Štegrov svet ni mrtev. Kar še zdaleč ne pomeni, da je živ. Pač pa razodeva srhljivo raznolikost, ki se skriva v izraznih legah neživega.« Lucija Stupica: »Intenzivnost neme prisotnosti«. V: Knjiga reči, str. 106. 8 Aleš Šteger: »Ali kdo ve?«. V: Gregor Strniša: Izbrane pesmi. Ljubljana: Študentska založba, 2007, str. 686. 9 http://www.alessteger.com/knjige/knjige/knjiga-reci/ 10 Stéphane Mallarmé: »Kriza verza«. V: Knjiga: izbrano delo. Prev. Marko Crnkovič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1990, str. 106. 11 »Pripis h Knjigi reči«, str. 87. 12 Walter Benjamin: »O jeziku kot takem in o človeškem jeziku«. V: Izbrani spisi. Prev. Alenka Mercina et al. Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998, str. 19. 13 Michel Foucault: Besede in reči. Prev. Ana Žerjav in Samo Tomšič. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2010, str. 35–67. 14 Ibid., str. 56. 15 Ibid., str. 67.

kot »nevidna nit« drži »skupaj cape sveta«. Ni jasno, koliko listov je bilo izgubljenih, zato tudi nobena skrivnostna nit – sponka ne more »dodajati ali odvzemati od sveta« – ne more sestaviti sveta v celoto.

Foucault lepo opiše prosto tavanje moderne poetične govorice, toda literatura 19. stoletja ponovno odkrije tudi vzajemno hermenevtiko besed in reči. Ko junak Balzacove Šagrinove kože vstopi v starinarnico, se mu raznovrstni predmeti s svojo zgodovino in zgodbami kažejo kot neskončna pesem, nekaj strani zatem pa preberemo, da veliki pesnik nove dobe ni Byron, temveč Cuvier, vzpostavitelj paleontologije. Moderna hermenevtika ne predpostavlja več enotnosti vsega stvarstva, polnega šifriranih božjih sporočil človeku, zato pa v snovi naravnih in kulturnih predmetov razbira sledi (kot sledi »Sponke«: »S prstom greš čez odtis in pričneš ponovno brati.«) njihove zgodovine, razvoja, produkcije itn., kar po Jacquesu Rancièru nazadnje odpre pot tudi historičnemu materializmu in psihoanalizi: »Pesnik tako ne postane le naturalist ali arheolog, ki izkopava fosile in odmotava njihov poetični potencial. Prav tako postane neke vrste simptomatolog, ki se spusti v temačno hrbtno stran oziroma nezavedno družbe, da bi dešifriral sporočila, vrezana v meso vsakdanjih reči.«16

Potujitvi jezika se tako pridruži potujitev zgodovine (metoda Knjige reči, kot dokazujejo številne pesmi, omogoča tudi inovativne načine družbene kritike), obe pa omogočita obenem srhljivo in komično spotikanje besed ob reči, pesniške eksperimente, ki ob opustitvi jaza »pojazijo« reči, ki povedo marsikaj, kar jaz ni želel nikoli izvedeti.

»Da so vsaj imena za to, kar ni.«

Na začetku Knjige reči namesto citata iz Celana, Strniše ali koga drugega od Štegrovih pesniških referenc stoji nenavadna ugotovitev iz SSKJ, namreč, da »za vsako reč ne obstaja beseda«. Pravzaprav gre za primer, ki naj bi ponazoril rabo prvega pomena besede »reč«: »kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota«. Toda ali ni za nekaj, kar že pojmujemo, prav lahko najti ali skovati tudi besedo, tisto, kar niti ne moremo pojmovati »kot enoto«, pa niti ni neka reč? Od gesla v slovarju seveda ni smiselno pričakovati filozofske trditve sholastične natančnosti, a ravno takšno diskurzivno imigrantstvo daje čar začetnemu taktu Štegrove zbirke. Samoumevno je, da obstaja tudi kaj takega, za kar nimamo besede, kakor pred leti še nismo imeli besede na primer za Higgsov bozon – Slavoj Žižek bi v ta namen verjetno uporabil izraz unknown unknowns – kar niti ne vemo, da ne vemo. Toda omenjeni delec je najprej obstajal kot nujnost, ki jo je narekovala teorija, nato pa so ga morali proizvesti – beseda mu je tako na neki način vendarle predhajala.

Raziskovanje/produkcija reči, za katere ni besed, je postala naloga znanosti, ki ima v te namene mnogo boljša orodja, kot so besede, in ki je – kot Šteger večkrat pove v intervjujih – tudi po imaginativni moči že zdavnaj presegla poezijo. Ta se zato odpove imperializmu besede ter se obrne k razmisleku samega razmerja med ubesedovanjem in rečmi. Morda se ta obrat najbolj manifestno udejanji v pesmi »Das Wort« (1919) Stefana Georgeja, v kateri lirski subjekt mitološkemu bitju Norni prinaša čudežne reči, za katere ta v svojem vodnjaku išče besede. Šele ko reč dobi besedo, jo lahko pesnik odnese v svojo deželo. Nekoč pa prinese »krhko dragotino«, za katero Norna ne more najti imena, kar pomeni tudi, da subjekt z njo ne more osrečiti svoje dežele. Subjektu pesmi ne preostane drugega, kot da se sprijazni z odpovedjo in vzklikne: »Kein ding sei wo das wort gebricht« ali »Naj ne bo reči, kjer zlomi se beseda«.

16 Jacques Rancière, »The Aesthetic Revolution and its Outcomes«, New Left Review (14, marec–april 2002), str. 145.

Georgejevo pesem z navdušenjem sprejme tisti filozof, ki je filozofijo do neke mere pravzaprav podredil poeziji. Heidegger se vpraša: »Kaj tu pomeni bit, da se kaže kot podelitev, ki se reči prigodi iz besede?«17 Do spoznanja, da govorica podarja bit, se lahko pesnik prebije šele takrat, ko beseda umanjka in mu s tem prepreči posedovanje neimenovane reči. Na točki, ko bi že lahko pomislili, da je »krhka dragotina« ime neubesedljive biti, se zgodi ključni obrat: tisto, kar se izmika govorici, je spodvito v samo govorico: »Zaklad, ki ga pesnikova dežela nikdar ni dobila,« pravi Heidegger, »je beseda za bistvo govorice.«18 Krhka dragotina je reč, za katero ni besede, toda ta »reč« ni nič drugega kot nemogoča beseda, ki omogoča vsem drugim besedam, da podarjajo reči. Odpoved se tako prelevi v afirmacijo: kar je odtegnjeno, daje, na mestu neuskladljivosti besede in reči vznikne skrivnost njune sopripadnosti.

Štegrovo repliko na slovarsko ugotovitev in Georgejevo pesem lahko vidimo v »Mravlji« iz Knjige reči. Tokrat je mravlja tista, ki prinaša predmete v svoj dom, še več, iz tega, kar prinaša, njen dom šele nastaja. Mravlje dodajajo predmete v dom jezika in s tem postavljajo mejo med »varnostjo rovov in nevzdržnim prostranstvom«. Ne gre več za zaklade in dragotine, saj mravlja, kot pravi pesem, ne prinaša ne sporočil ne prerokb. Varnost vedno bolj zapletenega stavka, ki nastaja, temelji ravno na izključitvi prostranstva, kar pomeni, da to, kar je imenovano, ni več to, kar je. »In ni imen za to, kar je. / Ko ponikne v svoj labirint, ostaja edino upanje, / Da so vsaj imena za to, kar ni.« Čeprav lahko mravljišče jezika nudi zavetje le, če se odreče prostranstvu naključno posejanih predmetov, pa je njegova notranja organizacija, njegov notranji labirint tisti, ki prevzame nalogo skrivnosti. Besedne mravlje, kakršni smo, se v prostranstvo ne moremo več podati z razsutjem doma svojega jezika, ampak z izgubljanjem po njegovih labirintih. Kar je onstran imen, nam je dostopno le skozi odvečna imena, ki ne ustrezajo temu, kar je. Manj kot izvorna sopripadnost besed in reči to poezijo motivira dvojno neujemanje med njima, presežek reči nad besedami in presežek besed nad rečmi, beleženje poetičnih dogodkov, hipnih konstelacij polov tega nerazmerja.

»Na nobenem kraju. / … / V svojem izven.« Priznati moram, da sem bil precej začuden, ko sem prvič odprl Knjigo teles. Pri Knjigi reči je še šlo – po prvi pesmi, naslovljeni »A« (lepa reč!), so sledili jajce, kamen, ribež itn., in moje potrošniško zadovoljstvo, da sem dobil, kar je pisalo na ovitku, je bilo rešeno. Vprašanje »Kje so telesa?!« pa je zaznamovalo mojo bralno izkušnjo sestrske zbirke. Ena, dva, nič – menda se je na eni izmed javnih predstavitev nekdo oglasil, da to ni poezija, ampak matematika. Eno je gotovo – če smo pričakovali, da se bo Šteger vrnil kot pregovorni metafizik, ki ga je zabolel zob, smo se zmotili.

Prvi razdelek nosi naslov »To«. Kaj je to? Matematika, ontologija ali raje dialektika? Ali pa berem rojstvo, rojstvo telesa ali celó kozmogonijo? Srečanje telesa in jezika? Zakaj je to telo in ne reč? Ali pa je vsako telo to telo in ni telesa nasploh? Naslednja dva razdelka: »Tam« in »Tedaj«. Ne »Prostor« in »Čas«, ampak določitev, čeprav izmikajoča se (ne »Tu« in »Zdaj«). So pesmi lahko le sledi nekih tujev in zdajev? V drugem delu se telo le nekako zbere, ima svoj kraj, potuje, se rojeva in umira, gleda in posluša, a le da bi se v tretjem delu znova »raztreslo«, raztreščilo v besede, še več, v črke (»in se razletim kot črke neznane abecede«), v 25 pesmi o besedah, vsaki na svojo črko.

Nikakor ni gotovo, da bi knjiga teles morala biti knjiga o telesih. Telo je to, je tam, je tedaj; je tudi številka in črka (čeprav obratno ne velja). Telo torej ni ne izvorna šibkost (vrženost v kraj

17 Martin Heidegger: Na poti do govorice. Prev. Samo Kutoš et. al. Ljubljana: Slovenska matica, 1995, str. 233. 18 Ibid., str. 251.

in čas) ne odrešitev (od črk, številk, jezika). Telo ni garant avtentičnosti, ne v svojem umiranju ne v svojih užitkih, temveč – prav s svojimi omejitvami – predvsem možnost: »Telo je končnost. Zato smo na varnem, ko se dotikamo nenehnega,« zapiše Šteger na ovitek (na najbolj telesni del knjige – knjigo naj bi ščitil, a je sam hkrati najbolj ranljiv) Knjige teles. Roj črepinj, ki tvori telo (brez predpostavke prvotne ali končne celosti), si lahko predstavljamo kot množico sond, ki raziskujejo dvojni univerzum besed in reči. Telo ni tretji člen, ki bo povezal besede in reči, vzpostavil razmerje med njimi, temveč dodatni člen nerazmerja, ki uganko preoblikuje v trikotnik. Štegrovih dihotomij (reč–beseda, telo–beseda, telo–reč; čas–kraj …) ne drži skupaj razmerje (razmerja ni), skupaj jih držijo, kot sponke, notranje razlike vsakega od polov: »To telo, ki sem, zdaj, tukaj, je zgolj možnost nekega telesa. Tu ni kraj, le smer izgube. Zdaj ni čas (časa ni), je zgolj mimikrija preobrazb preteklosti.«19

Telo je tako časovna kot prostorska možnost. V »Ustih« čas uide iz steklenice, pesek se med prsti usuje iz peščene ure in nakaže njegovo telesno razsežnost. Šahovnice ur so polne čutnih podob časa, ki je povezan tudi z aktualizacijo možnosti telesa. Pesnik nagovarja žensko, ki spi ob »stolpnici časa«: »še ne veš, katerega izmed / Svojih obrazov boš čez hip prebudila«. V pesmi »Spiš« je že navzoče telo kot časovna virtualnost (»ko neko / Telo v tebi išče ravnotežje«), ki se v Knjigi teles osamosvoji od bogate metamorfike Štegrovih začetkov ter se osredotoči na krajevno-časovno-sintaktične možnosti. Dve pesmi iz prvega dela narekuje ko: »Ko se nakrha. /…/ Ko iz tebe ven stopi. /…/ Ko ven iz ničesar. / Ko iz niča v nov nič.« ali »Ko pregrizneš svoj dih. /…/ Ko si sopenje. / Včasih telo, skoraj.« Telo je pri Štegru vedno skoraj, osredinjeno okoli svoje odprtine, ust: »Ko skrivava čas / Drug drugemu v usta.«

Štegrov prvenec pa ne prinaša le množice obrazov v času, ampak tudi množico teles v mestu: »Je nebo vrglo v mojih ustih kocke zato, da bi / Izgovoril število najinih smrti? In ali ni / Najina smrt hkrati tudi smrt mesta, ki si / Daje zrak skozi najine nosnice, najina usta (…)« (»Mesto«) Kraji niso le osrednja tematika Štegrove poznejše proze (perujski romaneskni potopis, berlinska kratka proza, nomadski eseji), temveč zaznamujejo tudi njegovo poezijo, ki je že od samih začetkov iskanje nemogočih prostorov, prostorov zabrisane meje med zunaj in znotraj, čiste vmesnosti. Prva zbirka: »Da smo, ko nismo ne / Tukaj, ne tam, ne drugod.« (»Včasih se zdi«) Druga zbirka: »Kajti tukaj ni tukaj.« (»Kašmir«) Tretja, Protuberance, v kateri se Šteger loti hladne analize pesniškega jezika, prinaša opomin, da tisto, pred čemer bežimo, vedno počaka na našo vrnitev (»Vrnitev domov«), kar pa služi le kot dodatno opozorilo, da je kraj poezije nekraj: ne pribežališče ne odrešitev, ampak naloga. Ta se nadaljuje tudi v obeh Knjigah: »Pred tabo se odpira prostor v prostoru v prostoru. / Ta pesem nima konca.« (»Sponka«) Od telesa v času in prostoru prihajamo nazaj k pesmi. Množenje prostorov je namreč skupna značilnost raztresenih udov in besed: »Prostor prsta ob prostoru dlani ob prostoru podlahti ob prostoru nadlahti ob prostoru ramenskega zgloba ob prostoru desnega prsnega krila v prostoru trupa. Posamezne besede živijo same zase, avtonomni teritorij so, kot prebivalci gorskih kmetij se sestavijo v telo le ob praznikih in vojnah.« Kako naj jih torej združimo v zasilnih enotah teles in pesmi, kako lahko kitica »potuje po časih in spaja bledo ličnico iz Ponta z ukrivljenim nosom iz Ravene s pohabljeno roko iz Voroneža«? Možnosti telesa ne smemo pomešati s poljubnostjo utelešenja – mnogoterost telesa je namreč že udejanjena, Voroneža več ne moremo otresti iz pohabljene roke. Telo in pesem se držita skupaj ravno toliko, da uspeta ohraniti sled svoje necelosti, zavezujočega načina svoje vsakokratne razpadlosti. V Štegrovi poeziji spremljamo dvojno gibanje raztelešenja in utelešenja, zadrževanja v utopični vmesnosti in beleženja nepovratnih spojitev delov telesa z rečmi, trenutki in kraji. Navidez nasprotna tokova tvorita dve plati iste metode iskanja oziroma grajenja nekraja, ki je

19 Knjiga teles, ovitek.

navsezadnje prav kraj besede. Beseda je na svojem mestu, a mesta besede ni, izvemo v Knjigi teles. Beseda ni »na nobenem kraju«, ampak »v svojem izven«. Kot pravi Gilles Deleuze, mej govorice ne določa zunanjost reči in teles v času in prostoru, ne zamejuje jo vidno in slišno, ker je njena meja ponotranjena: »Meja ni zunaj govorice, je njen zunaj (…) To so dogodki na robu govorice.«20 Štegrova poezija ne potuje v notranjost, kjer bi iskala globinska ujemanja, ampak se giba po stiku zunanjosti (govorice, teles, reči), kjer čutimo besede, ki nimajo svojega telesa, kjer beremo telesa, ki nimajo svojega jezika, kjer oživljajo reči, ki nimajo svojega življenja. Tudi poetični dogodki so na določen način podobni prej omenjenim osnovnim delcem. Čeprav jih pesnik ne ustvari, ne prikliče zgolj po svoji volji, morajo biti na neki način proizvedeni. V tem smislu je poezija podobna pospeševalniku, je praksa, ki izzove naključja. Voljo poezije, ki ni zvedljiva na voluntarizem, Šteger v Knjigi reči opiše z izrazom »hočem reči«: »Hočem reči ne pomeni le jecljave želje po pravi besedi, hočem reči ni le mašilo. Hkrati in ne da bi se zavedal izrekam željo po pogoju za popolnoma ustrezno besedo: hočem rečí.«21 Trenutek, ko se besedi zatakne, ko ne gre naprej, je tudi kraj vstopa v njen labirint, v katerem srečujemo tako telesa kot reči.

20 Gilles Deleuze: Kritika in klinika. Prev. Suzana Koncut. Ljubljana: Študentska založba, 2010, str. 11. 21 »Pripis h Knjigi reči«, str. 88.