Intervju za Sobotno prilogo, 2012

Ljubljana letos porabila petkrat več denarja za kulturo kot EPK

Del scene smo navdihnili, del pa prestrašili

MISLI

Marta Gregorčič: Nikakor nismo mi v EPK proizvedli družbenih sprememb v mestu

Aleš Šteger: Veliko večino ne zanima, kaj se dogaja pri sosedu, zaintereseirani so izključno za to, kaj se dogaja v njihovi spalnici .

Mitja Čander: Generalno vlada zaupanje do EPK

Aleš Čar:  Ne tako imenovana kritična distanca tako imenovanih kritičnih intelektualcev, ampak apriorna in enosmerna destrukcija

Boris Cizej: Intervencije v prostor so zato, da sprovocirajo javnost

Večerovo omizje ob koncu  evropske prestolnice kulture z najodgovornejšimi: programskim direktorjem Mitjem Čandrom in vodji programskih sklopov – Borisom Cizejem (Ključi mesta), Alešem Štegrom (Dvanajst), Marto Gregorčič (Urbane brazde) in Alešem Čarom (Življenje na dotik)

MELITA FORSTNERIČ HAJNŠEK

Danes je uradni zaključek Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Rekapitulacija dogajanja po vsebinskih sklopih je bila osnovna tema Večerovega omizja z najodgovornejšimi v vodstvu zavoda za program. Mitja Čander, Marta Gregorčič, Aleš Šteger, Aleš Čar in Boris Cizej.

EPK je ob koncu, ob mariborskih vstajah,  ponovno v vlogi ”grešnega kozla”. Ponovno so  oživeli očitki o – preglomaznem administrativnem aparatu, o spektakelskosti, o elitizmu, priskledništvu, klientelizmu, larpurlartizmu. Prevpili so mnoge dobre učinke, rast identitete mesta, publike, kulturni preboj. Kaj menite?

Čander: ”Vseskozi se oglašajo bolj ko ne isti kritični glasovi in preigravajo iste kritične pomisleke.  Iz reakcij ljudi na cesti, s katerimi se pogovarjam, dobivam vseskozi izrazit občutek podpore projektu, izrazito zaupanje do EPK. Veliki večini ljudi je zelo jasno, da je letos kultura kvečjemu prispevala k dodatni pozitivni samozavesti mesta, da je bilo storjenih toliko ‘elektrošokov v socialno tkivo mesta’, da odmeva v pozitivnem smislu večje samozavesti, prekinitve z večnim fatalizmom, negativizmom. Ljudje se  zavedajo, da lahko s kreativnostjo in lastno voljo marsikaj v družbi tudi spreminjajo. Kritikom, ki so videli vizijo EPK, da se razdeli denar po enakih deležih vsem registriranim društvom v Mariboru, ali takim, ki trdijo da je 25 odstotkov denarja, ki ga je šlo ‘ven iz mesta’, problem pri evropskem projektu , in podobno pa smo že tolikokrat poskušali argumentirano odgovoriti. Verjamem, da je Maribor letos postal bistveno drugačno mesto, pretočno, mesto, ki  diha po ulicah in kar je najpomembnejše – vzpostavile so se raznotere javnosti. Mesto se je vzpostavilo kot heterogen organizem, v prebujenem smislu. Posegli smo na različna družbena področja. Ukvarjali smo se s tem, kako dejansko izhajati iz potencialov in potreb mesta, hkrati pa spreminjati korakoma te okoliščine, v katerih se mesto nahaja. Nagovorili smo res zelo raznotere prebivalce. Zato po moje generalno vlada neko zaupanje do EPK. Odzivi, ki jih dobivamo iz drugih delov Slovenije in tujine, pa so marsikdaj  celo zelo navdušujoči, češ da nam uspeva – ob vsem, kar se nam dogaja ne le v zadnjih tednih, ampak v zadnjih dveh letih, ob politični destabilizaciji na državni in lokalni ravni, ob odsotnosti raznih vizij, ob gospodarski krizi, ki se v Mariboru še izraziteje kaže, ob stečajih firm, ob brodolomu bank, nadškofije, ukinitvi ministrstva za kulturo,, v vseh teh okoliščinah torej vseskozi vztrajamo in verjamemo v substanco stvari, ki jih počnemo. EPK ni zgolj pretveza, kulisa, kot so nam nekateri na začetku hoteli podtakniti, ampak smo vsi skupaj zastavili zelo veliko za to, da bi na različne načine premikali  meje v glavah. ”

Marta Gregorčič, ste nosilka vsebinskega sklopa Urbane brazde, ki je v okviru EPK najbolj novatorski, tudi v mednarodnih EPK-razmerjih, hkrati pa prav zato najbolj ranljiv. Odzivi kulturnikov na vaše projekte  so bili polni predsodkov, češ, kaj dela semenska knjižnica recimo ob teatru in klasični glasbi? Socialna integracija, trajnostni učinki in nazadnje Center avtonomne in alternativne produkcije so danes najbolj trajnostne teme EPK. Je projekt uspel, ste prepričali skeptike?

Gregorčič: ”Ker je Maribor danes v politično, gospodarsko, kulturno izrazito negotovi, nestabilni situaciji, ker se strukture zatiranja končno razkrajajo, moramo biti kot snovalci programa  EPK glede svojih interpretacij in zaslug previdni in skromni. Nikakor nismo mi proizvedli družbenih sprememb v mestu, kot poudarjajo nekateri kolegi. Ljudske vstaje so pod vprašaj postavile nepotizem, plenjenja, šerifovstvo, nasilje, zatiranje. Kultura je naredila nek drug premik. Uspela je ustvariti publiko za vse žanre in v drugi polovici leta tudi za vse dogodke.  Štart EPK je bil v popolni negativnosti. Tega ne gre pozabiti. Brez podpore in zaupanja, tako na ravni mesta kot države. A na programu Urbanih brazd se je že prve mesece 2011 intenzivno gradilo sodelovanja s prebivalkami in prebivalci Maribora. Urbane brazde nikdar niso doživele nikakršne diskreditacije. Nikdar nam nihče ni očital, da nismo umetniki ali kulturni. Še več, ljudje so nas podprli, kasneje tudi institucije. Hitro so razumeli, kako široko kulturo vpisujemo v program in kaj želimo s tem doseči. Recimo otvoritve Centra avtonomne in alternativne produkcije – CAAP se je udeležilo 450 ljudi, čeprav je hkrati tisti večer teklo še dvajset drugih dogodkov v mestu, ki so bili tudi množično obiskani.  Če bi me kdo pred dvema letoma vprašal, ali je moč doseči kaj takega v Mariboru, nikakor ne bi upala trditi, da lahko zraste tako velika in aktivna publika. Po drugi strani pa me je dve leti resnično motil način, kako se je upravljalo s tem mestom, njegovi oblastniki, samodržci, pa tudi način, ki se je nedvomno vsidral tudi v zavod EPK. Upravljanje z mestom, s kulturo, s sodelavci, s projekti in programi je pokazal mehanizme, ki absolutno niso demokratični, ki absolutno ne spodbujajo povezovanja, vizije in razvoja. Želela bi si manj nagovorov, avtoritarnosti. Ne hierarhija, dialog in povezovanje lahko proizvedeta demokratične procese. Škoda, da programa nismo razvijali dialoško, skupaj, v povezovanju programskih sklopov, da nismo znali sesti skupaj  in ustvariti presežkov. Mislim, da bi bil na tak način EPK močnejši v mestu in v svetu. Urbane brazde brez kulturnih institucij, ki so v mestu delovale pred EPK in bodo v Mariboru tudi ostale, nikoli ne bi bile to, kar so postale. Njihova podpora je bila večkrat močnejša kot podpora institucij, ki so bile za to pristojne. Tudi programi, ki so jih mariborske institucije delale pred nami, so večji in daljnosežnejši od tistih, ki smo jih mi v dveh letih postavili. Kar si štejem kot privilegij, pa je, da so tudi nekateri vodilni ne le v Mariboru, tudi na ravni Slovenije, odkrito priznali in podprli delo Urbanih brazd, pa četudi jim na nek način predstavljamo konkurenco v mestu ali na finančni postavki. Ta nivo kulture sobivanja, ki ga kulturna scena v Mariboru premore, je nujno izpostaviti kot prednost tudi za prihodnost. In na tem je treba graditi, sicer ne bomo zmogli nemogočih časov, ki so pred nami. Smo v nemogoči situaciji, a ne zato, ker ne bi imeli dostopa do sredstev na evropski ravni, ampak zato, ker ni nikakršnih vzpodbud na ravni mesta in države, ki bi garantirale obvezne minimalne javne deleže pri razpisnih projektih dokumentacijah itn. To kaže, da ni pripravljenosti v mestu in državi, da bi tovrstne socialno-ekološke trajnostne programe uresničevali tudi v naslednjih letih. ”

Boris Cizej, kot vodja Ključev mesta ste bili najbolj kritizirani. Ta sklop je najbolj neposredno vstopil v živo mestno tkivo z javnimi intervencijami v prostor, ki so v glavnem razočarale – od balonov do hologramskega obzidja,  uličnega stripa … Je po vaše projekt uspel, upoštevajoč (ne)zadovoljstvo občanov?

Cizej: ”Je uspel. Ideja prostora je bila pomembna in kako ga napolniti in se držati nekih kriterijev. Lahko bi naredili disneyland, a pri  Mariboru, ki je ‘mesto brez korenin’, je bilo treba prikazati, da ozračje v mestu izhaja iz preteklih zgodb ljudi. Precizen koncept so  Ključi mesta, vse je bilo v luči tega, kako preteklost korespondira s sedanjostjo, kam vodi. Kako napolniti prostor, je posebna strategija. Ideja pri Ključih mesta je bila – zakotaliti po bregu gručo najdenih stvari. Ideja je bila, da bo plaz dogodkov, malih, srednjih, večjih intervencij v prostoru  zajel vse. Očitno urbanost mesta Maribor nudi zadosti substance za tak projekt. ”

Intervencije v prostor so v glavnem izrazito razočarale in vznemirile meščane, od uličnega stripa do plastičnega obzidja, ki je zakril vedute mesta in s svojo amatersko izvedbo vzbuja še danes nelagodje. Prav tako označevani baloni arhitekta Uroša Lobnika, večina jih je sprejela kot predrage, a hkrati cenene  reklamne panoje, ne pa kot inteligentne intervencije v prostor.

Cizej: ”Saj intervencije so bile namenjene, da sprovocirajo javnost.  Pri obzidju se moram malo opravičiti. Ko smo začeli koncept sestavljati, smo si zadali miselni okvir, da ne bi dogodki šli čez rob. In ideja mestnega obzidja se mi je zdela najprimernejša za to. Štirikotnik 2,5 hektarja je bilo mesto 600 let. To je neka vsebina, ki če jo dobro pregneteš, najdeš v njej še vedno kaj novega, priznam pa, da sem imel od začetka pravo lasersko idejo,  s sliko v prostoru. A odločili so stroški in če bi bilo obzidje res virtualno, bi stalo vsaj pol milijona evrov. Nihče od nas si ni upal zapraviti tega denarja, še vedno pa smo potrebovali miselni okvir in smo zreducirali vse skupaj na najbolj elementarno možno rešitev. Tudi glede na polemike je nekaj že to, da so se ljudje začeli spraševati o mestnem obzidju in na koncu ta ‘narisana vrata’ niti niso tako slaba, saj pa jih vidim na vseh fotografijah mesta. In tudi balone. Priznam, da obzidje zgleda kot osnovnošolska slikarija, a hoteli smo jo popraviti z laserji, pa ni šlo. Tukaj sprejemam vsakršno kritiko. Bilo je vsega skupaj 150 projektov, direktnih intervencij v mesto pa je bilo skoraj sto. Pri izpovednici  se je pokazalo, da nismo za demokratično izjavljanje v javnosti. Z začudenjem berem ocene EPK, češ da je bil elitističen, da se ni dotaknil ljudi, pa si mislim, kje ti ljudje živijo ”

Aleš Šteger, pri Terminalu 12, ki je bil sprva vezan na mariborsko kulturno središče Maks, zamislil pa si ga je nekdanji programski vodja Tomaž Pandur, ste morali na hitro prevzeti vsebinski sklop in ga ”rešiti”. Najbolj vas je ogrožala infrastrukturna nezadostnost Maribora. V Mariboru so bila mnoga zvezdniška imena svetovne intelektualne scene. Kako vidite izplen tega sklopa?

Šteger: ”Izhajal bi iz tega, da se z vami ne pogovarja samo peterica ljudi, ki smo sokreirali vsebino EPK, vsa peterica smo obenem tudi krizni menedžerji. Kritike, ki jih je moč slišati, se nikoli ne spustijo toliko v substanco stvari, da bi vzele v obzir časovne gabarite, s katerimi smo mi delali. In so bili absolutno nesprejemljivi in nemogoči. Za nazaj zgleda vse enostavno. Konec poletja 2011, ko smo se konstituirali in je bilo treba čez noč premisliti programske detajle  in potem tudi realizirati, pa so stvari izgledale vse kaj drugega kot rožnato. Moj sklop je specifičen po dimenzijah izrazite internacionalnosti, včasih tudi spektakelskosti in težko si je predstavljati, da bi ta dimenzija manjkala v katerikoli evropski prestolnici kulture.”

Čander: ”Eden od pogojev pri kandidaturi za EPK in vseh monitoringih so tako imenovani highlighti. In če kaj, smo znižali prvotna pričakovanja teh vrhuncev iz 2-, 3-milijonskih projektov v  bistveno cenejše. Vsem, ki danes očitajo spektakle, je treba povedati, da je to eksplicitna zahteva po vrhunskih umetniških mednarodnih dogodkih. Brez tega EPK pač ni.”

Šteger: ”Na umetniški ravni je tak program  za mesto, kot je Maribor, ki ni neko malo provincialno mestece, ampak je mesto z izjemnimi potenciali in močnimi nacionalnimi kulturnimi institucijami, korektiv morebitni okorelosti in samozadostnosti. Upam si trditi, da si po letu 2012 številne institucije v mestu, s katerimi smo odlično sodelovali, ne bodo mogle več privoščiti lokalne ravni, kot so jo dostikrat izkazovali s svojimi projekti doslej. Ker smo prikazali, da je z relativno malimi sredstvi možno narediti ogromno. In v kolikor bi imeli več časa in bi nam bile oblasti, kar se tiče infrastrukturnih danosti, bolj naklonjene, bi lahko s tem denarjem, ki smo ga namenili za te projekte, naredili še več. To so izhodišča, in menim, da ni potrebno naštevati, kateri vrhunski umetniki in intelektualci so se v tem letu zvrstili v Mariboru. Obenem sem bil vseeno zaprepaden, ko sem videl, da je ob vsem trudu in neizpodbitnosti kvalitete določenih segmentov programa, vrhunskosti izvedbe, Slovenija kot neki kulturni prostor absolutno razbita in dejansko nezainteresirana za substanco. Veliko večino ne zanima, kaj se dogaja pri sosedu, zaintereseirani so izključno za to, kaj se dogaja v njihovi spalnici. Številke obiskovalcev EPK iz drugih slovenskih krajev to kažejo. Dostikrat ni bil problem se komu pripeljati na koncert v Maribor iz Salzburga ali Zagreba, nekomu iz Celja pa je bilo predaleč. Tu se bo moralo nekaj zgoditi na neki širši ravni kulture. Pogovarjati se bomo morali začeti o substancialnih zadevah in o neki drugačni percepciji prostora. Celotna slovenska država zaobsega teritorij Los Angelesa, kjer se, če  je koncert v drugem delu mesta, nekdo pelje uro in pol na nek dogodek. Pri nas pa je to še vedno nepredstavljivo. Prihajamo do nekih gabaritov, ki jih EPK ne more rešiti, lahko pa jih izpostavi kot ključni problem. Tu smo trčili na ključni problem. Obisk samih Mariborčanov in obiskovalcev iz širšega regijskega okolja je bil sicer nadpovprečen. Ogromno truda je bilo vloženega v to, da smo določene vrhunske vsebine, ki same po sebi terjajo zelo predvidljive infrastrukturne danosti in opremo, umeščali v neke nekonvencionalne prostore. S tem smo poskušali mestu odpirati oči za vse potenciale, ki se tu skrivajo – od koncerta The Stroj v Surovini preko TVT Boris Kidrič do kamniškega hipodroma. Kar se tiče infrastrukturnega gemblinga, ki smo se ga šli do marca 2012, je samo ena stvar hujša od tega, da projekta nimaš kje izvesti, to je, da ti ne povejo jasno, da ga nimaš kje izvestii. Način, kako funkcionira lokalna in državna politika pri nas, je, da ti ne da jasnih odgovorov. Ne nalivamo si čistega vina, ampak odlašamo – z zavajanjem. Pri nekaterih projektih je možno v zadnjem trenutku nekaj zimprovizirati, pri projektih Terminala 12 pa gre za programski segment, kjer improvizacija pogosto ni možna. Ali imaš galerijo, ki zadostuje vsem standardom in lahko postaviš razstavo iz Tate Modern, ali pa je nimaš.”

Aleš Čar, bili ste vodja Življenja na Dotik. V čem je specifičen? 

Čar: ”Mogoče beseda o generalni perspektivi še z moje strani. Nemogočim časovnim parametrom, ki jih je omenil Aleš v kontekstu kriznega menedžeriranja, bi dodal sinoptičen izris konteksta, v katerega smo padli. Na vrhu je bila avtokratska in samozadostna mestna oblast, ki jim je za mesto popolnoma vseeno, na dnu ljudje, ki imajo za sabo dvajsetletno degradacijo v vseh smislih in so zaradi tega upravičeno obupani in nezaupljivi, že kar cinični do vsakega konstruktivnega poskusa delovanja, na tretji strani pa ta delovni milje uokvirja tako imenovana kritična distanca tako imenovanih kritičnih intelektualcev, ki pa seveda nima zveze s kritičnostjo, torej s sposobnost selektivnega dojemanja in presojanja stvari, ampak se za tem skriva apriorna in enosmerna destrukcija. V boljšem primeru ignoranca. Čez to so prihajale izjave tipa, da ni dovoljena kritika EPK, in to v trenutku (tednih in mesecih), kjer v klipingu dobesedno ne boste dobili enega konstruktivnega zapisa. To niti cinizem ni več, ampak samo še infantilnost. Umestite v ta okvir nemogoče časovne parametre, v katerih je nastajal EPK, in boste dobili zemljo, iz katere je začel rasti projekt. V čem je specifičen ŽnD? Od ostalih programskih sklopov primarno glede na polje svojega delovanja. To je refleksija in avtorefleksija programa v vseh tekstovnih žanrih, statični in gibljivi sliki, v prenosu dogodkov in njihovem arhiviranju, v inventivnost v digitalni dimenziji, v vzpostavitvi mednarodnega mreže refleksije, ki je bila osrediščena v Mariboru.”

Marta Gregorčič, je to mesto po tem letu prekvašeno, prestrukturirano v neko obetavno smer? Družili ste se z ljudmi iz obrobij,  je humanistične senzibilnosti kaj več?

Gregorčič. ”Nekateri drobci premikov gotovo so, a ob pravi obveščenosti meščanov in drugih prebivalcev Slovenije bi bili lahko premiki v lokalnih okoljih na vseh družbenih sferah še veliko večji. Vsi vodilni dnevni časopisi v Sloveniji niso našli časa za eno izčrpno reportažo o celostnem konceptu Urbanih brazd, pobirali so drobce in jih pogosto predstavljali malodane humanitarno. Program pa je zelo političen in prav nič humanitaren.  Tuji novinarji so naredili izčrpne reportaže, intervjuje in nas že leta 2011 predstavljali kot prvovrstno prakso, še preden smo dosegli cilje. Včeraj sem na Dunaju sindikalnim, kulturnim in socialnim sektorjem predstavljala naš program, saj ga tam razumejo kot smernice za gradnjo nove, drugačne družbenosti. V Avstriji Urbane brazde jemljejo za primer dobre prakse, ki ga želijo preslikati na Dunaj. V Sloveniji do letošnje jeseni pa večina ljudi niti ni vedela, da Urbane brazde niso samo projekt Skupnostno urbano vrtnarstvo, pač pa da krepimo tudi biodiverziteto, naravno in kulturno dediščino, samopreskrbo, da postavljamo Center alternativne in avtonomne produkcije, da delamo z Romi, prebežniki, begunci, delavci. Progresivne, emancipatorične vsebine Urbanih brazd so se morale dve leti širiti malo da ne od ust do ust. Do publike so prihajale razorožene vsega potencialnega naboja, ki se skriva v teoriji in metodi našega dela, v jasnem konceptu, namenu, v povezanosti programov in seveda v političnosti Urbanih brazd. Publika je morala vse to nekako sama rekonstruirati prek naših predstavitev ali pa sodelovanj, ki smo jih neutrudno vzpostavljali, da bi sociologi znali delati z agronomi, antropologi z inženirji, pravnik s kulturologi, filozofi z ekonomisti. Šele s takimi preseki znanj in področij, kjer kultura ni več ločena od ekonomije in ekonomija ne od agronomije, dobivamo nove kvalitete, ki odgovarjajo na potrebe našega časa. Šele tako lahko bolj celostno zapopadamo vse širine družbenih vprašanj in problemov, ki jih ima Evropa, pa tudi Maribor. To bi morala biti glavna sporočilnost Urbanih brazd, s katero smo želeli nagovoriti publiko, meščane, ljudi. Prav tako pa tudi na nekem mikro nivoju znotraj mesta in znotraj nekih družbenih skupin pokazati, da so spremembe mogoče.  Preko 2000 ljudi je aktivno sooblikovalo Urbane brazde in doseglo cilje, četudi nas je kritična javnost opozarjala, češ kaj se matrate, saj se ne splača, saj se nič ne da. Vzroki za negativizem so bili sicer vsepovsod, a zgradili smo nekaj, česar si 2010. ni dalo predstavljati. Še več, mnogi sodelavci se niso le identificirali s projektom, ampak so postali tudi protagonisti, ki so že določili nove cilje tudi za prihodnost. Če bi znale določene institucije na ravni države sodelovati ali če bi se znali določeni programi in sektorji povezovati, bi bili taki presežki možni tudi na nacionalnih ravneh in v drugih mestih z bistveno manjšimi napori, kot smo jih vlagali v naš program. Tudi preslikave takih in podobnih praks so razmeroma enostavne, če je za to le neka volje in poguma. A mi imamo pogosto institucionalne in strukturne okvire, ki preprečujejo sodelovanja, denimo znanost strogo ločena od kulture, teorija od prakse, ekonomija od sociologije itn. Priložnosti, da zastaviš programe presekov in dosežeš učinke, priložnosti, da dobiš finančno pokritost za take ideje, je malo. Navadno so to projekti, a še to redki in začasni. Za nas je bil to EPK. Po vsem tem trudu, ki smo ga vložili, pa je tragedija zlasti to, da na ravni občine in države nimamo sogovornikov, primer dobre prakse pa zaradi velikega zanimanja izvažamo v tujino, namesto da bi ga krepili tudi doma.” 

Kako se EPK umešča v celoten korpus slovenske kulture? Jo je kaj spremenil, se bodo učinki poznali?

Čander:”Na splošno je problem sogovornikov v slovenski družbi,  ne le za EPK. V bistvu se problemi odlagajo, pogosto se skuša zavirati bolj inovativne, bolj nevsakdanje pristope, zato nismo počrpali evropskih sredstev, ki so razvojna sredstva. Od 4,1 milijarde smo jih počrpali le 1,7 milijarde. To pomeni, da cela struktura ne deluje. EPK je vse in nič. Po eni strani je najbolj viden evropski projekt na področju kulture, traja celo leto, a ob njega se je vsaj v času gospodarske rasti vedno vezala velika infrastruktura. Ne le v slovenski javnosti, ampak v celotni evropski javnosti se je ustvaril vtis, da bo EPK ena velika gradbena in programska zgodba. Vedno bolj pa se je uveljavljal pogled, da naj ob tako imenovanih highlightih reanimira tudi tkivo mesta. Če realne gabarite pogledamo: EPK stane s celotno organizacijo, marketingom, vsem, okrog 20 milijonov, kar je 5 do 6 odstotkov vse slovenske javne porabe v kulturi.  Zakaj se nihče ne vpraša, kakšni so učinki ostalih 95 odstotkov. Ljubljana porabi 60 odstotkov vsega javnega denarja za kulturo. Ali ni bil letos Maribor bolj živahen, bolj vznemirljiv, pa se je še vedno v Ljubljani porabilo petkrat več denarja za kulturo v tem letu kot tukaj. Mi pa smo napol ožigosani in kriminalizirani kot neki zapravljivci. Zakaj se nihče ne vpraša, zakaj neke okorele insitucije porabijo milijone na leto in kakšni so njihovi inputi in outputi. Mislim, da smo nekaj naredili, kar je del kulturne scene navdihnilo, drugi del pa prestrašilo. Veliko inovativnega smo naredili. Urbane brazde se nam danes zdijo najbolj samoumeven del EPK. Naredili smo to, da so se prav preko kulture začele kazati pozitivne prakse na ekološkem, socialnem polju, kar bi moral narediti nekdo drug, recimo cel aparat socialnih služb, mehanizmi za spodbujanje kmetijstva … Tudi Življenje na dotik je čisto nova medijska platforma. Takih nastavkov za prihodnost je še veliko.

Vprašajmo se, kakšni so efekti celotne slovenske javno financirane produkcije, še vedno deluje kot socialni korektiv, z ljudmi na plačah in ohranjanjem istega stanja. V prihodnosti to ne bo več možno. Za sam Maribor pa je treba vedeti, da  teh dodatnih 4,7 milijona evrov, ki jih je Mestna občina Maribor letos namenila za programe EPK, zagotovo ne bi šlo za kulturo. Prvič je v mesto prišla izdatna injekcija državnega denarja za kulturo, ker je vzhodna kohezija dejansko deprivilegirana v črpanju državnih sredstev, slab dostop ima preko razpisov. Zgodi se, da je en festival v Mariboru manj državno financiran kot en drug primerljiv festival  iz drugega okolja. Ravno zardi EPK je cela vrsta projektov lokalnih insitucij dobilo evropska sredstva – od festivalov do razstav, kot je Soft Control. Da ne govorimo o storitvah v turizmu, v ekonomskem smislu je tudi nek denar krožil.”

Šteger: ”Omeniti je treba Kulturne ambasade, ki so v mesto prinesle internacionalen dinamičen duh. Gre za množico vitalnih, kvalitetnih kulturnih ustvarjalcev, ki so se tukaj predstavljali in prihajali v mesto financirani pretežno iz drugih virov. Nastal je nek širše regionalni fokus kulturnih in diplomatskih predstavništev na Maribor. To je mesto, ki ga prej  niso jemali dovolj resno, odslej pa je vpisan v njihove agende in prepričan sem, da bi se dalo ta projekt z minimalnimi sredstvi zelo kvalitetno nadaljevati v prihodnje, v kakršnikoli organizacijski obliki že. Bilo je več kot 200 dogodkov iz 31 držav. V Rigi na srečanju EPK so pokazali tak interes za ta naš projekt, da bo v prihodnje najbrž uveden kot neka stalnica  vseh prestolnic.” 

Po čem bo mariborski EPK-efekt šel po vaše  najbolj v spomin?

Čander: ”Trudili smo se, da bi v gverilskih okoliščinah ohranili inovativnost. V Turkuju, kjer so razpolagali z 90 milijoni sredstev, so se zavedali pomena ekologije in socialnih tem, a nekakšen, sicer posrečen višek zanje je bil, da so zdravniki pisali recepte za kulturne prireditve. Mi smo naredili  zgodbo realnih, konkretnih vbodov v socialno tkivo preko Urbanih brazd. Multimedija podobna zgodba: Ruhr je poskusil nekaj takega, pa ni uspel. Pri Ključih mesta smo zasnovali marsikatero zgodbo, ki je odpirala tabuje, kot razstava Nemci in Maribor. V nekih drugačnih okoliščinah, v času konjunkture, bi odpirali nove stavbe, ki so na dolgi rok zelo pomembne, a mi smo vseeno dovolj kredibilno odgovorili ravno na čas vsesplošne krize in predvsem preiskušali možnosti ob vseh konkretnih projektih, ki lahko preživijo. Že znotraj kulture situacija ni prepustna, kaj šele v navezavi s socialo, ekologijo, ekonomijo. EPK je naredil sunek v to smer, seveda pa bo treba na ravni državne kulturne politike aktivno razmišljati. Če se bomo ukvarjali samo z rezanjem stroškov, ukinjanjem zavodov, hkrati pa ne vzpostavljali pozitivnih zgodb, bomo priče kulturni ohromelosti.  EPK je marsikaj poskušal, načel, dal marsikomu misliti. V naslednjem letu pa se bo izkazalo, ali se nas je ta način razmišljanja kaj prijel, ne le Maribora, ampak širše družbe, ali pa bomo še naprej drseli še v hujšo sistemsko krizo.”

Kaj pa denar, veliko potrošenega, nepravilno razdeljenega, kaj menite vi, ki ste odločali o njem?

Čander: ”Najprej se moramo vprašati o relativni avtonomiji EPK. Resnični manevrski prostor ni bil 17 milijonov evrov, ko smo prišli v zgodbo, ampak 7-8 milijonov evrov. Potrebno je bilo brzdati pretirane apetite vseh, ki so se samoumevno videli v zgodbi. Nekatere institucije so se odlično odzvale, recimo Umetnostna galerija Maribor, Pokrajinski arhiv, Kibla in še mnoge druge.  V krizni situaciji so se s kooperativnostjo, komunikativnostjo lotevale projektov.. Letošnje leto dokazuje, da ob pravem pristopu in pravih mednarodnih kontaktih lahko neka insitucija izpelje tudi zelo ambiciozno zgodbo, kot je denimo kompleksno gostovanje Rebecce Horn.

Kako opravičujete nelagodja zaradi domnevno nepravičnih denarnih deležev posameznih producentov?

Cizej: ”Najprej moramo razčistiti, koliko je sploh vreden uspeh. Če to zna kdo ovrednotiti, lahko gremo naprej s to debato. Skušal sem biti racionalen in vse skupaj je pripomoglo k uspehu. Kaj bomo zdaj ko kure po gnoju brskali za nazaj, kaj je bilo in kaj ne vredno, kaj bolj, kaj manj pomembno? Sestavil se je mozaik, a dokler ne boste v časopisu začeli naslavljati člankov, ne koliko je kdo prejel in potrošil, ampak koliko je kdo naredil, ne bo pravih odgovorov.”

Čander: ”Vsi postopki, povezani s financami, so šli skozi zapleteno proceduro, bistveno bolj kot na drugih odločevalskih ravneh, bodisi lokalnih bodisi državnih. Enako imajo projekti tudi ostrejšo revizijo, kot je pravilo pri porabi državnega denarja drugod v kulturi. Možne so napake, lahko se zgodi, da je kak projekt dobil več, kot bi bilo realno, kak drug pa je bil podhranjen. A vedeti je treba, da EPK ni bil razpis, redisitribucija državnega in lokalnega denarja. Mi nismo dodeljevali subvencij, kot so si nekateri na začetku predstavljali, ampak smo sklepali koprodukcijska razmerja. Snovali smo specifično zgodbo.. Cilji projekta EPK niso identični ciljem državnih ali lokalnih razpisov.

Kaj nesete v 2013 iz mariborske EPK-izkušnje?

Šteger: ”Razširitev polja boja. Naučil sem se ogromno. Leto 2013 bo težko leto odrekanja, ko bo marsikdo izkoristil potrebo po zategovanju pasu v kulturi. Pričakujem pa, da se bodo formirale neke druge sile, ki bojo v Mariboru na izkušnji EPK in splošne klime, morebiti tudi v povezavi intelektualnih sil, ki jih generirajo  protesti, poiskale nek drug pristop. Tu obstaja nek humus in ne vidim možnosti, da bi se kot tak lahko ponovil v Mariboru v naslednjih desetletjih, zato ga je treba gojiti in mu dati šanso.”

Gregorčič: ”Ogromna odgovornost in zaveza za naprej in pogosto vračanje nazaj v CAAP ter povezovanje tovrstnih organizacij doma in v svetu.”

Čar: ”Življenje na dotik je postavljeno tako, da se v letu, ko ni več dotika, spremeni iz medija v arhiv  EPK,informacij, refleksij, videov. Še pomembneje pa je, da smo povezali skupino mladih ljudi iz te regije, ki so se naučili delati, so omreženi med sabo  in s 112 avtorji iz 17 držav. Dele teh mrež bomo srečevali v prihodnje na najrazličnejših koncih in v kontekstih.”

Cizej:”Mislim, da ne bom več kamenjan v mestu. V letu 2012 sem videl Maribor, ki ga imam lahko rad. Za prihodnost pa: Klemen Brvar je napisal obetavmni esej v Večeru s stališča mlade prihajajoče generacije. To, da se je vsakdo vsaj enkrat spotaknil v kulturo v tem letu, je pomembno. Verjamem v teorijo kitajskega metulja.”

Čander: ”Ko sem hodil pred dvema letoma po mestu popoldan, se mi je zdelo precej morbidno.. Že osvetljava je bila bolj mrakobna kot v Ljubljani, kaj šele druge okoliščine, več napetosti, ogroženosti in napadalnosti je bilo čutiti. Danes se mi zdi, da je Maribor mesto, v katerem je perspektiva. Duha, ki je letos zavel, ne moremo opredeliti ali trditi, da smo mi zaslužni za kaj, a Maribor ni več mesto, v katerem se – po Bregoviću – ustaviš le, če ti poči guma. Postal je živahno mesto.