Delo, Sobotna priloga, 10.3.2017
Aleš Šteger: Rekel sem jim, da želim zgraditi piramido
Na indijskem bienalu v Kočiju so po zamisli poeta in založnika Aleša Štegra postavili Piramido pregnanih pesnikov.
Aleš Šteger je nenavadna osebnost v slovenski literarni krajini. Je eden najbolj prevajanih slovenskih pesnikov, prav konec lanskega leta je dobil prestižno nagrado Horsta Bieneka za svoj pesniški opus; hkrati pa je z Mitjem Čandrom soustanovitelj in programski vodja založbe Beletrina in idejni (so)iniciiator tako Dnevov poezije in vina na Ptuju kot mednarodnega literarnega festivala Fabula, ki prav zdaj že štirinajsto leto zapored v Slovenijo vodi mednarodna pisateljska imena in jo počasi in vztrajno postavlja na literarni zemljevid Evrope. Prav zdaj, v času festivala, je slovensko premiero doživel celovečerni dokumentarec o slovenskih mejah, ki sta ga posnela skupaj z avstrijskim režiserjem Petrom Zachom, s poetičnim naslovom Brezmejno.
Ljubimo luzerje in sovražimo uspešne
So ljudje, ki pravijo, da je eden tistih, ki navdihuje z vsakim srečanjem, vsako kavo, na vsakem branju poezije. So ljudje, ki pravijo, da je predvsem odličen organizator, vodja festivalov in menedžer, ki obvlada stike z mednarodnimi institucijami. So ljudje, ki pravijo, da je naredil veliko za prepoznavnost slovenske literature zunaj. So ljudje, ki trdijo, da so njegove številne vloge in funkcije nezdružljive. Ko je leta 2011 nastopil kot novi direktor Terminala 12, mednarodnega dela Evropske prestolnice kulture, je bil kot odgovorni urednik takrat še Študentske založbe tudi predsednik mednarodne komisije pri javni agenciji za knjigo. Nekatere njegove knjige izhajajo pri založbi, ki jo vodi. »Če režiser Claus Peyman postane direktor Burgtheatra ali Berliner Ensembla, to v umetniški praksi na zahodu nikakor ne pomeni, da tam ne bo nikoli režiral,« je odgovarjal. »V umetniškem svetu se mi to zdi nekaj popolnoma normalnega, pogosto celo zaželenega.«
Dejstvo je, da velja za enega najbolj priznanih in prevajanih slovenskih pesnikov na tujem, za njim je vsaj štiristo branj, literarnih dogodkov in simpozijev v tujini, nastopil je v več kot štiridesetih državah. »Meni se zdi fascinantna naša frustriranost nad lastno majhnostjo, ki legitimizira inercijo in prestrašenost, ko pride do trenutka, ko bi lahko izstopili iz vzorca oziroma prebili meje. Slovenci ljubimo luzerje in sovražimo uspešne, ker uspešni kličejo po spremembi,« je povedal v intervjuju za Sobotno prilogo Dela tik pred začetkom EPK. »V literaturi je prebojnost pogosto mistificirana. Dajmo jo demistificirati. Poleg nadarjenosti in sreče je za vsak preboj potrebno trdo delo.«
Gotovo pomaga, da je v teh letih številnih gostovanj v tujini pa tudi kot vodja festivalov navezal številne stike, povezave s tujimi avtorji, založniki. Kako kot pesnik in hkrati založnik slalomirati med osebnimi interesi in v dobro kakovostnih avtorjev, ga vprašam. »Ne gre za slalomiranje in ne za povezave, ampak za to, da sem se s posredovanjem slovenske literature ukvarjal kar nekaj let, in to tako, da sem odpiral vrata drugim,« pravi. »Po tem času bi vsakdo videl, kateri mehanizmi so v drugih jezikih popolnoma samoumevni, a jih žal mi nimamo.« Na primer? »Na primer: nimamo vrhunskih prevajalskih delavnic, nimamo angažiranih založnikov, nimamo mesta v mednarodnem kontekstu …«
Že leta 2011, ko je postavljal program Terminal 12 za EPK, je v okviru newyorškega festivala PEN World Voices njegova Knjiga reči dobila nagrado za najboljšo prevodno knjigo poezije leta BTBA, leto pred tem je opravil uspešno bralno turnejo po trinajstih mestih v ZDA, večinoma na prestižnih univerzah, kot so Brown, Chicago, Harvard, New York University in Princeton, njegove pesmi pa so objavile ugledne literarne revije, kot so Boston Review, Times Literary Supplement in New Yorker, ki do takrat ni objavil še nobene pesmi slovenskega avtorja.
Njegov roman Odpusti, postavljen v Maribor, evropsko prestolnico kulture 2012, neobičajen hibrid med Bulgakovovim Mojstrom in Margareto in recimo kriminalko Dana Browna, je lani v prevodu Matthiasa Göritza z naslovom Archiv der toten Seelen izdala ugledna frankfurtska založba Schöffling & Co. (ki med drugim izdaja dela Miljenka Jergovića in Davida Albaharija). Roman je dobil kritiške odzive v uglednih nemških časopisih, Šteger pa je na predstavitveni literarni turneji gostoval na Dunaju, v Hamburgu, Leipzigu, Berlinu, Innsbrucku in Salzburgu, Kölnu, Stuttgartu, Bremnu … Letos roman Odpusti izide pri angleški založbi. Ta mu pripravlja novo turnejo po angleških mestih.
Na kraju zapisano
Šteger je med drugim tudi prejemnik častnega naziva vitez reda umetnosti in leposlovja francoske republike. Konec lanskega leta pa je v Münchnu prejel prestižno priznanje Horst-Bienek Preis za pesniški opus, nagrada, ki so jo pred njim prejeli pesniki, kot so John Ashberry, Tomas Tranströmer, Charles Simic, Adam Zagajewski in številni drugi. Eden najvplivnejših nemških poetov generacije Durs Grünbein je na slovesnosti ob podelitvi nagrade v dvorani dvorca v središču Münchna v enournem govoru, nekakšnem eseju o Štegrovem ustvarjalnem opusu, poleg pesniških zbirk, romana Odpusti, kratke proze Berlin posebej izpostavil tudi Knjigo reči, v kateri, kot je dejal, stvari same poskušajo izvesti upor – stvari same postanejo nosilke zgodb in pomenov. »Pesniki, kot je Rainer Maria Rilke, so se že od nekdaj zavedali, da imajo stvari lastno življenje,« je dejal Grünbein. »Slovenski pesnik, pisatelj in založnik Aleš Šteger gre še korak naprej: stvari naredi za misleče subjekte, ki opazujejo ljudi in nas postavljajo pod vprašaj, in odnos med človekom in stvarjo obrne na glavo.«
Nagrada za ustvarjalni opus se zdi presenetljiva za pesnika, ki ima komaj nekaj čez štirideset let. Za prvo zbirko pesmi Šahovnice ur (1995) je prejel nagrado za najboljši prvenec, nato s Kašmirjem in Protuberancami, za katere je prejel Veronikino nagrado, nato sta se izoblikovali Knjiga reči in Knjiga teles, tu je potopisni roman Včasih je januar sredi poletja, že omenjeni Berlin, predlani je izšla zadnja pesniška zbirka Med nebom pod zemljo; sam je posebej ponosen na mladinsko pripoved Kurent z ilustracijami Tine Dobrajc, ki jo je navdahnilo njegovo odraščanje na tistem koncu sveta, ko potrošništvo še ni načelo magičnosti starodavnih ritualov.
Priznati je treba, da je Štegrove številne ustvarjalne projekte, umetniške preobleke, performanse in ideje težko zajeziti v enem samem članku. Eden od teh je pisateljski performans Na kraju zapisano, kjer poskuša brez pripomočkov zapisati tisto, kar ga navdihne na nevralgični točki določenega mesta. Vprašanje, ki ga je vznemirjalo, je, ali je mogoče knjigo napisati v enem dnevu? Samo z impulzi kraja in notranjega občutenja sebe in okolice, brez spleta, brez drugih knjig? Ideja se mu je porodila leta 2012 v Rimu, ko je v izložbenem oknu zagledal lasten odsev, je rekel. Prvi projekt je bil izveden 21. decembra 2012 na Kongresnem trgu v Ljubljani, prav na dan, ko so tam potekale demonstracije, nato je leta 2013 pisal v japonski Fukušimi, leta 2014 v srcu Ciudada de México na trgu Zocalo, sredi demonstracij proti pokolu triinštiridesetih študentov v mestecu Iguala, leta 2015 je v Beogradu pisal o beguncih, marca lani pa je odpotoval v indijsko mesto Koči in tam dvanajst ur prebil s šoferji rikš. Tokrat ga je bolj kot politično nevralgična točka mesta, kot je značilno za prejšnje tekste, zanimalo bogastvo kulturnih razlik in neposreden stik prebivalcev z bogatim prepletom kulturnih tradicij Indije. Mesto Koči ga je poklicalo nazaj.
Piramida pregnanih pesnikov
Včasih je januar sredi poletja. Včasih je poletje sredi januarja. Tokrat ne v Peruju, kot v njegovem potopisnem romanu, ampak v Indiji, kamor so ga v začetku januarja povabili na Kochi Muziris Biennale (KMB), ki za Indijo pomeni največji kulturni dogodek na področju vizualnih umetnosti, nekaj podobnega, kar beneški bienale pomeni za Evropo.
Kurator in umetniški direktor tretjega bienala Koči Muziris je Sudaršan Šeti, priznan slikar in eden najbolj inovativnih indijskih umetnikov generacije, goji globoko spoštovanje do poezije, do literature sploh, pravi Šteger. Zato si je del bienala zamislil kot nekakšen most med vizualno umetnostjo in literaturo. Povabili so šest pesnikov in pesnic z različnih koncev sveta, med njimi tudi poeta iz Slovenije. Njihova naloga je bila, da si zamislijo instalacijo, ki se bo povezovala s poezijo. V Koči je odletel že v začetku lanskega leta, da si ogleda razstavni prostor. »Tam je med drugim mojo pozornost pritegnil tudi trikotni betonski temelj. Ko sem ga zagledal, sem naenkrat v njem videl piramido. Zgodilo se je kot preblisk, skoraj videnje. Rekel sem jim, da želim zgraditi piramido. A ne kot poklon kakemu posvetnemu vladarju ali diktatorju, marveč njim, ki so bili prisiljeni oditi tja, kjer nihče ni več govoril jezika, v katerem so pisali. V notranjosti piramide sem načrtoval temačni labirint z zvočnimi instalacijami poezije pregnanih pesnikov z vsega sveta. Nobenega začudenja ni bilo, tudi ne nad megalomanskostjo samega objekta.«
V Sloveniji sta z arhitektom Benom Mastenom izdelala konstrukcijo, ki je temeljila na Kufujevi piramidi v Gizi, s petnajst metrov višine, namesto marmorja so njen gradbeni material kravji iztrebki, prekriti z zlatom. »V hinduizmu imajo kravji iztrebki čisto drugačen pomen, uporabljajo jih v ajurvedi, so pa tudi sestavni element v obredu pokopa, sežiga,« pravi Šteger. V dobrega pol leta so na bienalu zgradili piramido po njuni zamisli; na zunaj se zlato blešči, znotraj nje je temačen labirint, v katerem se obiskovalec dobesedno izgubi in se v temi oprijemlje zidov, medtem ko posluša šepet desetih sodobnih pesnikov v desetih jezikih, ki berejo pesmi poetov v izgnanstvu: Ovid, Dante Alighieri, Bertolt Brecht, Czesław Miłosz, Mahmoud Darwish, Cai Wenji, Joseph Brodsky, Ivan Blatný in César Vallejo.
Zato piramida deluje kot grobnica poetov, ki so bili izgnani iz svojih držav, glasovi, ki jih obiskovalec sliši znotraj piramide, so ostanki njihovih glasov in pričevanj, pravi Šteger, ki je prve štiri dni ob odprtju vsak dan izvajal performans z naslovom, sposojenim iz Lynchevega filma Fire Walk With Me, kot nekakšen obred sežiganja in osvoboditve. »Ta tema, celotna atmosfera znotraj piramide je izjemna metafora za stanje izgnanstva, medtem ko te glasovi in duhovi preteklosti prosijo, da se vrneš nazaj, moraš sam nadaljevati,« je dejal eden od udeležencev performansa, večkrat nagrajeni indijski režiser Shaji N. Karun. (Leta 2014 je s svojim filmom Izžarevanje obiskal filmski festival Kino otok.) »Obiskovalci se morajo odpovedati vidnemu in v tem, ko se v temi poskušajo prebiti skozi, dobijo občutek, kaj je življenje, polno izgub in hrepenenja po domu, pomenilo tem poetom,« je še dejal Karun.
Zanimivo, da je bila instalacija ena bolj obiskanih na bienalu v Kočiju, vsak dan je šlo skozi piramido od tri do štiri tisoč obiskovalcev. Eden od kritikov vplivnega spletnega časopisa Huffington Post jo je uvrstil na prvo mesto treh najbolj odmevnih instalacij/dogodkov bienala.
»Skozi vso našo civilizacijo smo priča pojavu, ko so pisatelji in poeti izgnani iz svojih držav z izbrisano zgodovino. Želel sem narediti spomenik zgodovini, ki je bila skrita našim očem, in obrniti dejstvo, da spomenike večinoma postavljamo tiranom,« je rekel Šteger.
Brezmejno
V Kinodvoru se je pred dnevi premierno zavrtel nenavaden dokumentarec, Brezmejno, o nekdanjih mejah Slovenije avstrijskega režiserja Petra Zacha, za katerega je Šteger namesto klasičnega scenarija napisal poetičen tekst o mejah. Poezija v podobi in besedi, v obrazih ljudi. Poezija obrazov, bivanja, narečij, ki imajo skupni imenovalec – slovenščino.
Brez meje bi bil angel, ali ocean.
Tako pa sem človek.
Droben človek v drobni deželi.
Moja dežela je manjša kot moj žep,
zato so meje vsepovsod.
Vse je meja.
»Ne vem, ali je to poezija, je bolj nekakšno razmišljanje, meditacija o mejah,« pravi Šteger, ki tudi za film pravi, da je esejističen poetičen dokumentarec, ki govori s podobami. Dokumentarec je 23. novembra lani, nekaj dni pred odprtjem slovenskega kulturnega centra v Berlinu, nemško premiero doživel v polni dvorani Akademie der Künste. Berlin je za Štegra posebno mesto, plod enoletnega bivanja tam je bil navdih za njegovo knjigo kratke proze Berlin, žanrski hibrid med potopisom, poetično mešanico ritmizirane proze, filozofskih fragmentov in esejev, ki je doživela zanimiv bralski in kritiški odziv tako doma kot v Nemčiji in na angleško govorečem območju. Tudi z režiserjem Petrom Zachom sta se seznanila prav v Berlinu, še v devetdesetih, pravi, in postala prijatelja. Zach je sicer avtor številnih odmevnih dokumentarcev, kot so Malli – Artist in Residence, ki je bil leta 1994 nominiran za najboljši avstrijski film, s filmom Aus der Mitte (1995) je portretiral mlado umetniško sceno v Berlinu pet let po padcu berlinskega zidu, delal je tudi kot izvršni producent in scenarist pri nagrajenem filmu kultne nemške koreografinje Sashe Waltz Allee der Kosmonauten (1999).
Vse se je začelo, pravi Šteger, ko je pred desetimi leti neko čudovito poletje preživel tako, da se je za 35 dni odpravil peš po zunanjih mejah Slovenije in napisal tekst Rokavica. Tekst je prebral tudi Zach, po rodu iz Gradca, in se navdušil nad idejo, da bi naredil esejistično poetični dokumentarec o ljudeh, ki živijo na mejah Slovenije. Zakaj prav Slovenija? »Ker je to čudovita dežela, tako zelo raznolika in tako majhna. In ker sva oba z Alešem Štajerca,« je preprosto dejal Peter Zach. In tako sta že pred osmimi leti začela nenavadno potovanje po mejah zunaj in znotraj nas. Režiser je s kamero potoval po obmejnih krajih in mu pošiljal posnetke, Šteger pa je na podlagi videnega pisal tekst. In tako se je nadaljevalo osem let, nekakšen pingpong podob in poezije, poezije in gibljivih podob – o mejah.
Videl je vsaj dvajset verzij tega filma, se nasmehne, dokler se ni z montažo Hanne Slak in glasbo Jelene Ždrale in Nina de Glerie sestavil v neobičajen poetičen esejistični dokumentarec, ki nas popelje po obmejnih vaseh in skozi like obmejnih prebivalcev pripoveduje zgodbo o tistih časih, ko so Slovenijo od sosed še ločevale politične meje in so ljudje hrepeneli po Evropi brez meja. Na začetku filma vstopimo v Zazid, kraj na jugu Podgorskega krasa, na meji s Hrvaško, kjer sta prišleka, Dušan in Tina Bitenc, postavila hostel, tam se spoznamo z njunimi sovaščani, ki se zbirajo v baru, ki je s fotografijami Tita nekakšno zbirališče jugonostalgikov, sploh legendarnega koprskega pevca Branka Barića, sina Italijanke in Črnogorca, ki pravi, »da se je rodil v Jugoslaviji in da ostaja Jugoslovan«.
V tržaški oštariji kamera približa pisatelja Borisa Pahorja, ki pripoveduje o trpljenju zamejskih Slovencev. Obe Gorici nam predstavita filmski ustvarjalki Anja Medved in Nadja Velušček. Skozi avstrijsko Koroško nas z avtobusom popelje Maria Juwan, ki razmišlja o nacionalizmu in o tem, kako se je skupaj s spreminjanjem mej spreminjal odnos do slovenskega jezika. Na slovensko-avstrijski meji spoznamo Marjeto Šapac, ki, tako mimogrede, pove, da je preživela dve leti v zaporu samo zato, ker leži njena hiša ob meji. Na Ptuju srečamo fotografa Stojana Kerblerja, strojevodjo Branka Školibra, carinika Vladimirja Željezića in Prekmurca Mikija Roša in Vincenca Ferenša, ki nam približata reko Muro, ki se »ne zmeni za to, da je mejna reka, ampak je za vse tiste, ki živijo ob njej, predvsem reka, ki povezuje«. Vsem protagonistom so meje nekoč določale način življenja, v času nastajanja filma predvsem življenjsko filozofijo. Zato Šteger pravi, da je film danes, z vnovičnim vznikanjem meja, spet dobil aktualnost in angažiranost, na katero avtorji filma takrat niso računali.
»Film nam pokaže to obljubljeno podobo v vzvratnem ogledalu: ustavite se na naslednji bencinski črpalki in spoznate: zdaj je vsega konec. Kar ostaja, so ideali Evrope, le obljuba odprtih meja – odkar se je Evropa spet zaprla. Rien ne va plus,« je o filmu zapisal nemški pesnik Durs Grünbein. Dokumentarec se zapre s krajem, s katerim se je začel, z Zazidom, kjer na intimnem koncertu ustvarjalcev filmske glasbe Jelene Ždrale in Nina de Gleria z izjemnim vokalom Brine Vogelnik ponovno srečamo protagoniste z začetka filma, a osem let kasneje: par Bitenc, ki sta si vmes ustvarila družino, dobila otroke, in koprskega glasbenika Branka Barića, ki filma ni videl, odšel je v svet brez mej, v katerega je verjel, samo nekaj dni pred berlinsko premiero filma.
Nesmrtnost sveta in poezije
Brezmejno, ki se je januarja odvrtel tudi na 28. tržaškem filmskem festivalu, je zdaj začel potovanje po Sloveniji, tudi po krajih, ki nimajo kina, v vinskih kleteh, skednjih, garažah, sinagogi, kulturnih domovih in galerijskih prostorih. Zunaj meja ga bodo lahko videli tudi v Potrni, Varaždinu, Zagrebu, Kumrovcu in Gradcu. Ravno ta večer s filmom potuje v Gorico, pravi, ko ob čaju sediva v kavarni Slamič, najbliže sedežu Beletrine na Kersnikovi, in med pogovorom sproti usklajuje obveznosti, povezane s filmom in festivalom Fabula. Fabula je ponovno v mestu z novo programsko direktorico Manco G. Renko, s številnimi dogodki, uglednimi gosti, branji, literarnimi večeri v Cankarjevem domu, zdi se, kot da je Fabula doživela nov zagon in še večji obisk kot doslej, pravi Šteger. Moto letošnje Fabule je Nesmrtnost. Naslov poetičnega dokumentarca je Brezmejno. In kadar v mesto pridejo pisatelji vsak s svojimi zgodbami, se zdi, nam odpirajo okna, lažje se diha, zdi se, da prinaša v naše mesto, v našo deželo občutje brez mej, vsaj v naših glavah, rečem kar tako, ker iščem povezavo.
»Bolj kot da nam prinese atmosfero brezmejnosti,« se prizanesljivo nasmehne, »bi rekel, da nam festival Fabula da občutek, da smo del neke večje širše celote. Finsko-estonska pisateljica Sofi Oksanen, recimo, se v svojih romanih dotika polpretekle zgodovine v mladi baltski državi, ki sta jo prizadeli tako sovjetska kot nacistična okupacija. Baskovski pisatelj Bernardo Atxaga (Dnevi Nevade) odpira baskovsko vprašanje. Zakaj bi to bilo nekaj relevantnega za Slovence? Zato, ker je to del iste skupne Evrope. To zavest je težko vzpostavljati v nekem širšem kontekstu, ker za tem ne stojijo ekonomski interesi, ampak pristno zanimanje za drugega. Da sem ta drugi v bistvu jaz sam, pa vemo najkasneje od mladega genija in klateža Rimbauda dalje. Vse se skriva v poeziji, vse je v poeziji navzoče, le prebrati je treba.«
10. marec 2017
Vesna Milek