Včasih je januar sredi poletja

O KNJIGI

Potovanje v Peru. Slovenska popotnika. Kaj doživljata na poti, kako dojemata okolico in kako ju okolica sprejema ali pa zavrača – to je le obrobno dogajanje te knjige, ki je hkrati roman in potopis, esejistično razmišljanje in inventura pesniške delavnice. Latinoameriški avtobus, pesnik Cézar Valléjo, lame in megla na inkovskih ruševinah, igle pletilcev na Taquileju, korumpiran predsednik Fujimori, tu in tam kak Angel, predvsem pa skrivnostna bolezen soroche.
Moj prvi prozni prvenec obenem tudi spremljevalec v razumevanje poezije kot tuje, neznane civilizacije. Knjiga ostaja brana vse do danes, čeprav je že zdavnaj izginila s polic knjigarn. 2007 je bila izbrana kot knjiga, ki so jo srednješolci brali za Cankarjevo priznanje kot primer sodobne potopisne proze.

BRALNA POKUŠINA

Mama mi je pripovedovala o začetku potovanja. Z velikimi bolečinami sem bil potisnjen v svet, v katerega nisem hotel. To je pisalo na obrazu babice, ki je položila prste svojih rok kot krono iz trnja na mojo svetlomodrikasto glavico. Sledil je vrat, tesno ovit s popkovino. Negiben trup. Rodil sem se, ne da bi dihal, zadavljen od poslednje vezi z nekim drugim svetom, v katerem sem hotel za vedno ostati. Svetom brez težnosti, smeri in mere, svetom varnosti, hrane in zaupljivosti med fluorescenčnomodrim svetlikanjem usločenih trebušnih sten. Svetom lebdenja, izročenosti in topline. A babice moja želja ni zanimala. Krepko me je prijela za stopala, ki niso še nikoli stopila na tla, nikoli hodila, napetih mišic in utrjenih kosti, nikoli s padci v prazno in z lovljenjem ravnotežja premikala težek trup. Prijela me je, me dvignila visoko, visoko v zrak in me udarila po še neoblikovani ritki. Prvemu udarcu je sledil še eden. In še en. In še. Mrtev, obrnjen z glavo navzdol kot ustreljena žival v lovčevi roki, sem bingljal, negiben in brez sapice življenja v sebi. Udarci so se mehansko selili po mojem tkivu. Enakomerno so me stresali, se širili kot valovanje mrtvega mesa in ugašali v konicah mojih še neizoblikovanih udov. Tedaj – od kod? in kako? in zakaj? in čemu? – se je globoko v meni, ne, morda ni bilo niti v meni, marveč prej onstran tega, kar sem vsak hip bil namenjen postati, onkraj prostorja in časov, nekaj zganilo. Bilo je močnejše od volje, močnejše od upanja, močnejše od ne biti. Nekaj živalsko živega v mrtvem zarodku telesa. S strašno vrtinčasto silo je posesalo kaos in temo skozi žile, kosti, skozi tkiva, mišice in pore kože, skrilo prepad, v katerem so plapolali, skozi moje grlo je privrela kri in se v hipu strdila v mojih ustih. Zakričal sem in moj krik, zame krik neznosne bolečine rojstva, je v ušesih vseh prisotnih odzvanjal kot krik odrešitve. Bil sem živ.

IZ KRITIK

Štegrov prozni prvenec slikovito predstavlja dva obraza modernega potopisnega žanra: po eni strani pasti, po drugi strani možnosti, ki jih moderni potopis odpira.
Vanessa Matajc

PREVODI

• Ponekad je januar usred ljeta, Arhipelag, Beograd, (tran. Ana Ristović)
• Ponekogaše Januari srede leto. Blesok, Skopje 2011 (tran. Igor Isakovski)
• Leden je nĕkdy uprostřed léta, Větrné mlýny, Brno 2002 (tran. František Benhard)
• Katkad je siječanj usred ljeta, Meandar, Zagreb, 2007 (tran. Edo Fićor)