Včasih je januar sredi poletja (posodobljena izdaja 2021)

Aleš Šteger v knjigi Včasih je januar sredi poletja, križancu med potopisom, romanom in esejem, bralcu približa še vedno eksotični Peru. Začne ga dramatično, z opisom rojstva, prvega potovanja v neznano, ki smo ga doživeli vsi, v nadaljevanju pa bralcu postreže z mnogimi razmišljanji o sebi in svojem pogledu na svet. Seveda ga ne prikrajša za popis doživetij s perujskega potovanja. Veliko pove o sami deželi ter o njeni zgodovini, prebivalcih in naravi, doda pa tudi kar nekaj čisto osebnih anekdot, ki so jih deležni vsi popotniki. Iz vseh teh skic Šteger ustvari kolaž, stkan na podoben način kot dragocena tkanina izpod rok starodavnih Inkov.

V opise popotniških pripetljajev po Peruju Šteger vpleta tudi epizode iz osebnega življenja. Občutek klavstrofobije, ko je bil ujet v dvigalu, primerja s tistim iz perujskega muzeja, ko ga je v gneči prav tako zgrabila tesnoba. Zvok zvočnika na avtobusni postaji v Limi ga spomni na podobne glasove, ki jih je kot otrok slišal na domači avtobusni postaji na Ptuju, ko so izgovarjali imena njemu tedaj še neznanih in daljnih krajev, kot so Ormož, Ljutomer, Kidričevo, Maribor, Varaždin ali Lenart. V knjigi Včasih je januar sredi poletja si Šteger tako neprestano zastavlja tudi vprašanje, kaj v življenju nas sili v potovanja, na svet okoli in znotraj sebe pa se ozira s senzibilnostjo, s katero očara bralca.

»Morda manj opazno pronica v bralca pisateljevo spoznavanje, da Perujci že zaradi svojega nikoli potlačenega inkovskega izročila drugače pojmujejo življenje in se znajo njegovih drobnih radosti bolj veseliti kot ljudje iz zahodnega sveta. In prav v tem je ena največjih vrednosti tega potopisa.« – Borivoj Breže, www.mb.sik.si