Tomaž Šalamun: Jutro

O KNJIGI

Knjiga je sestavljena iz šestih še neobjavljenih pesniških zbirk, ki so nastale med letoma 2004 in 2013: Omagati v mrežah pod oljkami, Prevara, Andi, Mihael je naš, Usoda. Na zbirkah je Šalamun delal vse do zadnjih mesecev svojega življenja. Te knjige so njegova pesniška oporoka in živa zapuščina, impresivni dokaz o pesnikovi popolni predanosti poeziji kot zanj edinemu pravemu temelju sveta.

Knjigo spremlja 54 strani dolg prepis pogovorov, ki sva jih s Tomažem snemala z namenom narediti knjigo pogovorov.

BRALNA POKUŠINA

A: Ti gre na živce?

T: Kaj?

A: Poker.

T: Zdaj ne, sem pa imel faze, ker je izgledalo, da je Poker vse požrl in omejuje pogled bralca na karkoli drugega. Danes to ni zelo živa knjiga.

A: Rad hitro voziš avto?

T: Mislim, da sem stabilen šofer, ampak dejansko vozim med 150 in 160. Če sem s Klaro in Metko, ne vozim nikoli več kot 125. Čeprav se počutim sigurnega in dobrega voznika. Spomnim se, kako sem šel s Tomažem Brejcem in svojim bratom najprej na Documento v Kassel in potem v Pariz. Tomaž mi je na poti rekel, saj si dober šofer, ampak se čudim, da si neverjetno agresiven. Jaz se kot agresivnega ne vidim, Metka me vidi kot agresivnega šoferja. Na levem pasu imam več zraka, se čutim bolj varnega, na desnem utesnjenega.

A: Ko že govoriva o mobilnosti. Zanima pa me, kje je bila duhovna, imaginacijska domovina tvojega otroštva, je bila to Slovenija, Italija, Jugoslavija, kaj tretjega?

T: Svoj naravni prostor sem čutil med koordinatami: mitični literarni Trst kot Srednjo Evropo, na severu sem segel do Baltika, ker smo kot otročki hodili k poljskim družinskim prijateljem, in potem še jug, kjer je že moj nono kot vojak služil v prvi svetovni vojni v Metkoviću, kamor je pripeljal svojo tržaško meščansko družbo, in ker smo eno leto preživeli v Mostarju, rojen pa sem v Zagrebu. Zame je to tako rekoč en prostor.