Svet je vmes
Pesniki
Stari pesnik gleda nazaj na svoje življenje,
Reče, edino neizogibno je bilo opredeliti se
V političnem smislu do revolucije.
Nek drug dan nek drug pesnik reče
Čutil sem historično nujnost napisati,
Reče, bilo je, kot bi pisalo mene.
Spet nek tretji pesnik molče tehta.
Karkoli sem rekel, reče, karkoli sem napisal,
Je bila napaka in molk edini pravi dom.
Ne govorite neumnosti, reče pesnik ponoči,
Smo funkcija presežnega in neskončnega
In kot taki nič boljši od hrčkov v kolesu jezika.
Jaz pa sem se trudil po najboljših močeh,
Reče pesnik, na robu norosti, tipajoč v praznini,
Nevede kam, ne zakaj, zmeraj znova, zmeraj znova.
Malo razuma ne škodi in malo humorja prav tako ne,
Mu ugovarja pesnik, pomesti z vso to metafizično navlako,
Zagristi in se umazati z mojo dobo, je bilo moje poslanstvo.
Mladi pesnik gleda krčevito naprej na vse želje.
Stari pesnik gleda vzvišeno nazaj na vse napisano.
Pesnik srednje generacije ne gleda. Piše.
poezija
založba Pivec, Maribor, 2022
ISBN: 978-961-7164-47-3
Št. strani: 88
Ostalo: 16 x 21 cm, 88 strani, barvni tisk, trda vezava s ščitnim ovitkom
o knjigi:
Ko je umolknilo. Ker ni imelo več kraja. In ne smisla. Nobenega. Nikjer. Ko je prenehalo in je bilo dobro tako brez. In je bil živi konec, ko je umolknilo. Kje, kje je umolknilo? Vsepovsod. Kaj? Vse, vse je umolknilo. In ni bilo več nobenega odmeva. In ni bilo mojega življenja, ki ni moje, v besedah, ne besed, ki niso moje, v življenju mojem. Nič. Ko je vse, prav vse umolknilo. In več ni bilo. In sem vedel, da se več ne vrne. Nikdar. Pa se je, potihoma in kot da je neizbežno. Se je pretihotapilo kot nepozabljiv glas. Kot ritem, ki ga nisem mogel več stresti ven, ven iz votle lobanje. Moje? In se je ponavljalo. Doneče kotrljanje. In ni hotelo oditi. Pojdi proč, sem rekel. In nisem rekel jaz. Izgini, sem zavpil. Pa je bilo vse glasnejše. Je vse bolj preraščalo v ponovitvah gibanja. Od kod, od kod je gnalo? Ne iz mrtvega. Ne iz živega. Iz slepote moje takšen dar? V tujca, ki tuhta brez misli, obrača odsotno, vrti po pustih ustih, kar se ne pusti izreči. Zmeraj znova. In sem sam igrača ponovitev? Ponovno? Toda čemu? Z vsem, kar nima kraja. In ne sedanjosti. Nikjer? Z nikjer. In z nikjer vsepovsod. Kjer je še svet. A ne več moj. Svet nekega človeka. Ne tu ne tam. Vmes.