Ko Un: Pišem v zrak

O KNJIGI

Upor in borba proti neskončnemu razčlovečenju. S tem stavkom iz enega od mnogih intervjujev z najpomembnejšim sodobnim južnokorejskim pesnikom Ko Unom bi lahko zasilno zajeli številne tokove njegovega izjemnega opusa. Ko Un je napisal in izdal več kot 135 knjig, največja pesnitev pa je njegovo življenje samo. Zame je bilo veliko veselje sodelovati s korejskim pisateljem Byoongom in prevajalko Evo Vučkovič pri prevodu pesmi, ki so ob objavi bile prava mala senzacija na prevodnem slovenskem tržišču, knjiga pa kmalu razprodana. Ko Un je ob priliki izida prišel tudi v Slovenijo na festival Dnevi poezije in vina na Ptuj.

BRALNA POKUŠINA

Ko Un

Poezija, ki sem jo pustil za sabo

Če je mogoče, če je res mogoče,

zakaj se ne morem kot novorojenček vrniti

v maternico in od tam

ponovno začeti?

Življenje mora vedno samo

poslušati zvok naslednjega vala.

A na poti, ki smo jo ubrali, se ne bi smeli obrniti.

Ko sem taval okoli, so koščki časa

tu in tam

plapolali kot perilo.

Ko sem bil reven, je manjkalo vsega, še solz.

V nekih nočeh

sem nastavil mrzli hrbet kresu, ki je pojenjal.

Otopel sem se obrnil in nastavil še prsi.

V nekih drugih nočeh

sem se, ves prezebel, tresel in tresel v temi.

Ko so številni jutri postali danes,

sem bil pogosto tuj gost na zadnjem sedežu.

Ob temni zarji so bile gore tako globoke,

da je bila pot, po kateri sem moral iti,

daljša od poti, po kateri sem prišel.

Veter je pihal.

Veter je pihal.

Zato bodi žalosten

kot je žalostna svetilka

v daljavi.

Ničesar nisem zapustil,

a kot da bi nekaj zapustil.

Vstal sem in hitro spraznil sedež.

Na koncu vzhodne obale polotoka Taean

se je dvigala gosta megla.

Je bila to duša, ki je v tistih dneh žalovala,

ali poezija?