Bogovi se nam smejijo

O KNJIGI

Evropa, Prometej, Narcis, Orfej, Meduza, Ikar. Že stari Grki so vedeli, da je človekova usoda vnaprej določena in neizogibna. Da nad njenim izpolnjevanjem bdi družba bogov, enako muhastih in prepirljivih, kot smo mi, njihov človeški plen. So bogovi le skaljena in oddaljena zrcalna slika naše krhkosti? Ali smo ljudje zgolj njihova bleda ponovitev? Ko nam sledijo, ko nas speljujejo v svoje pasti, ko nam prišepetavajo, ko nas zapeljujejo v najrazličnejše zablode, ko nas na koncu odvržejo, nas pustijo same in nemočne, nemalokrat užaloščene, obupane in oropane vsega – kakšen izraz tedaj prepoznamo na njihovih božanskih obličjih? Ljudje v trenutkih svoje največje človeške sreče in nesreče namreč zmeraj povsem jasno prebiramo njihove izraze. Je na obličjih bogov mili in prizanesljivi božanski nasmešek? Je privoščljiv hehet? Je odkrit posmeh ob naši nesreči? Okruten krohot? Ali pa je vse, kar prepoznamo, mrakoben molk, ta najokrutnejša in najbolj zaznamujoča oblika božanskega smeha?