Berlin

O KNJIGI

Hiša duhov pisateljev na Wannseeju, ki so tam vsi kdaj razmišljali o samomoru, postaja podzemne železnice v Weddingu, ki jo preplavi vpitje starih Germanov, odlično označeno pokopališče v Dahlemu, kjer je skoraj nemogoče najti grob pesnika Benna, tempelj knjigarne na Carmerstrasse. Vsi ti in še mnogi prostori so, kjer se Aleš Šteger ni zmogel znajti. Obloženi s pomeni, nagrmadeni s spominom, prepojeni z glasovi njih, ki so bili na teh krajih pred njim, predstavljajo izziv za avtorjevo sposobnost pesniškega spoznavanja. Aleš Šteger v tridesetih drobnih prozno-esejističnih mojstrovinah obvaruje pred minevanjem, kar je v Berlinu videl in doživel.

Knjiga, ki se mi je napisala „nenamerno“ in zaživela med bralci po vsem svetu. V ZDA je bila med finalisti nagrade za najboljšo prevodno leposlovno knjigo leta (BTBA), ponatisi in novi prevodi pa še zmeraj izhajajo, nazadnje lani na Kitajskem in v Italiji.

BRALNA POKUŠINA

BOLŠJAKI
Okrožen z gručo zvedavih deklet, ki so danes dame poznih srednjih let, naredi ne pretiroma trezen stojo na rokah. Napovedovalec vzklika, muzikanti vrtne veselice zaigrajo tuš. Njihova oblačila govorijo jezik zgodnjih sedemdesetih v prestolnici Nemške demokratične republike. Trenutek, ki je sedaj naprodaj. In če se zazdi kdo od mimoidočih staremu proletarcu s fotografije, ki je na zložljivi mizici razpostavil svoj družinski fotoarhiv, simpatičen, jo prejme v poklon. Ta nedeljska maša traja v Berlinu tudi v soboto. Kot da bi kdo prvi krat v življenju igral domino, spremenijo stojnice prostornost trgov v labirinte, med katerimi v počasnem ritmu kroži procesija zvedavih. Ti verniki se nikoli ne utrudijo. Kot da želje po zamenjavi spominov, vezanih za predmete, za brezplačni klepet, ne bi bilo moč potešiti. Berlinčan se neprimerno lažje od Slovenca loči od svojih predmetov, a neprimerno težje od svojih zgodb. Prodajalec jih pripoveduje brez konca, kot da polaga čudežni urok, ki bo naskrivaj ohranil predmet, od katerega se poslavlja, kot njegov. Pripoved ločuje molčeče profesionalne preprodajalce in antikvarje od večine, ki ne prodaja svoje krame za zaslužek, marveč za blabla. Ure in ure posedajo, da bi se reka ljudi čim bolj tesno podrgnila obnje, jih naelektrila s smehom, pripovedmi in opazkami, polnimi humornega deficita. Škatle za sladkor iz petdesetih, stare namizne svetilke, mamino strgano krilo, plastični jedilni pribor in zarjavel stiskalnik za limone so male mašince za zaganjanje sanjarjenja, ključi, ki odklepajo pozabljeno, vzvodi drobnih poželenj. In kdor gre mimo, ga kot drobni vudu spremlja ladijski zvon, predvojni Beadekerjev vodič Berlina, Metropin servis za čaj. Predmeti puščajo negative v spominu njega, ki se upre želji po posedovanju, zahtevajo spojitev s pozitivom. Objekta svojih želja tudi takrat nisem kupil. A vzvišenost principielnega je hkrati njegovo prekletstvo. Zasledoval me je pol dneva, najprej skozi gnečo bolšjaka v Mauerparku na bolšjak na Arkona Platz in od tam v bar Nosh, kjer smo se s prijatelji dobivali na nedeljskem brunchu. Vsepovsod je stal, da bi ob štirih, ko se sejem konča in duhovniki pospravijo svoje utipajoče monštrance, svoje plastične kelihe, svoje usnjene, z kovicami obite duhovniške kute, stekel še enkrat nazaj, proti toku reke ljudi. Imetnika stojnice, okrog katere sem v zadnjih nekaj urah napredel gosto štreno sanjarij, je stal še tam, zatopljen v pogovor z nekim kupcem. Pogledal sem, kjer je objekt mojega poželjenja prej stal, a ga več ni bilo. Postopal sem naokrog, se oziral kot zapuščena nevesta, stopljeno maslo, počen zvon. In končno zagledal njegove elegantne noge, štrleče izpod kupa starih gramofonskih plošč. Moje navdušenje je bilo preveč očitno, da bi lahko še barantal. Z razbijajočim srcem sem ga dvignil in nesel njegovo cingljajoče donenje na podzemno. Bila je silna gneča. A le jaz nisem rabil mesta za sedenje, a bi med vožnjo lahko kljub temu sedel. Na stolu, ki sem ga nosil s sabo, so posedali dolge ure že pred prvo svetovno vojno. Pretrpel je razne vrste napetosti. Sedaj je bil to prestol udobja sredi posmeha stoječih sopotnikov. Ljudje so se naravnost navduševali, saj moj stol ni bil eden, bila sta dva. Dva v enem. Namenjena dvema vrstama oddiha. Zadovoljno sem se razkomotil in poslušal, kako je v taktu podrhtavanja tračnic podzemne proge U2 drhtelo kovinsko vedro in njegov pokrov pod mojo zadnjico.

IZ KRITIK

Berlin je posebna knjiga. Je knjiga, ki se upira kakršnikoli standardni klasifikaciji.
Valentina Plahuta Simčič, Delo

Berlin niso trdno zakoličene refleksije; prej bi lahko rekli, da imamo pred seboj izjemno fluiden tekst, žanrski hibrid, ki iz potopisnega zasnutka mimogrede drkne v poetično mešanico ritmizirane proze, filozofskih fragmentov in esejističnih nastavkov.
Eva Vrbnjak, Ampak

Že dolgo nisem bral knjige, ki bi s tako ponižno prizadetostjo merila čas svojega avtorja in njegovega sveta.
Igor Bratož, Književni listi

Wer meint, dass über Berlin alles gesagt sei, findet sich in den zauberischen Prosaskizzen Aleš Štegers eines Besseren belehrt. Preussenpark versammelt lyrische impressionen und Miniaturessays eines Flaneurs, der zwischen Charlottenburg und Pankow, Neukölln und Wedding über historische, kulturelle und soziale Bruchstellen stolpert und seine Irritation poetisch, aber auch ironisch zu fassen sucht. Hier wird Fremdheit produktiv.
Klaus Zeyringer, Neue Zürcher Zeitung

Straßenzug um Straßenzug und Gebäude um Gebäude lässt sich die Stadt in diesen Texten als Gegenstand einer realen Topografie entziffern – und wird doch überlagert von der Verdichtung einer inneren Topografie, wie sie nur einem Lyriker von Stegers poetischer und intellektueller Begabung gelingen kann.
Gregor Dotzauer, Der Tagesspiegel

Štegers Berliner Skizzen Preussenpark kommen aus seinem poetischen Flanieren, bei dem er Eigenheiten und Fremdheiten wahrnimmt. Er ist ein Sprachreisender, dessen Texte leichtfüssig sein können und auch abseits begangener Wege führen.
Weltbild.ch

Die kleinen Essays sind emphatische Miniaturstücke, denen es gelingt, Atmosphäre in Sprache zu fügen. Sie können uns erhellen, was wir längst für normal halten.
Matthias Pierre Lubinsky, Webcritics.de

Berlin is a book of pleasures. The melancholic, the funny, the weight of history, the heights of art, the minor interactions of street life, the changes in weather that change us, insights triggered by glimpses of another’s life or of a building, all these minor pleasures are offered. There is sadness in all of it, as pleasures so brief always are, but Šteger pins them down in writing, to be revisited, to be paired with our own versions of the same.
Three Percent

IZDAJE V DRUGIH JEZIKIH

• 2009 Preußenpark, Suhrkamp, Frankfurt a. M. 8tran. Ann Kathrin Apstein Müller)
• 2009 Berlin, Arhipelag, Beograd. (tran. Ana Ristović)
• 2009 Berlino, Zandonai, Trento. (tran. Michele Obit)
• 2010 Berlin, Meandar, Zagreb. (tran. Edo Fićor)
• 2011 Berlín. Pre-Textos, Valencia. (tran. Florencia Ferre)
• 2014 Berlin, Vetrny Mlyny, Brno. (tran )
• 2015 Berlin, Counterpath, Denver. (tran. Brian Henry)
• 2019 Le Finestre di Berlino, BEE, Udine. (tran. Michale Obit)
• 2019 Berlin, East China Normal University Press, Shanghai. (tran.Lizhen Wang)