Na kraju zapisano
projekct eksperimentalnega pisanj 2012-2023

Projekt Na kraju zapisano sem zasnoval leta 2012, v dvanajstih letih je nastalo prav toliko besedil na prav toliko krajih, in zdaj jih lahko združene beremo v krasno oblikovani knjigi, ki nosi isti naslov kot projekt. Projekt nastal kot želja po premagovanju strahov, kjer gre za namero, »da bi sebe in s tem svoj jezik spravil v tako situacijo, ko enostavno ni mogoč noben drug izhod kot reakcija. Ta reakcija je v pisateljevem primeru pisanje samo, je literatura sama«. Potoval po vsem svetu v kraje, ki so me privlačili, znane in meni povsem neznane in vsakič sem opravil isto nalogo: brez priprav in kasnejših popravkov v dvanajstih urah pisati in fotografirati na vnaprej določenem kraju, na vnaprej določenem dnevu.

Na kraju zapisano je potovanje okoli sedanjosti v dvanajstih svetovih. Vsako od dvanajstih besedil je svoj svet, odpira različna, sebi lastna vprašanja. So poskusi biti čim bolj živ v jeziku v nepredvidljivih okoliščinah. Fotografije in besedila zato niso ne poročila ne reportaže, ampak v mojih očeh sporočila iz zaslutenega in doživetega in zato, upam, tudi bralcem živi organizmi iz besed. Besedila ne ponujajo le intimnega doživljanja, temveč slikajo tudi širše družbene kontekste, so pričevanja o našem času. Pomemben sestavni del projekta so tudi fotografije, ki so prav take, kot so nastale, brez uporabe filtrov, obrez ali tehnične obdelave.

Projekt  reflektirajo tudi trije priznani tuji avtorji: ameriška pesnica Carolyn Forché, argentinski pisatelj Alberto Manguel in madžarski pisatelj Péter Nádas. Slednji o avtorju med drugim zapiše: »Svojo preudarnost, prizanesljivost in obzirnost je bržkone prejel od bogov, ki so temu pridali še lep nasmeh. Naj dodam, da ga ni prejel od rimskih, temveč od bizantinskih bogov.« Knjiga je tako imenitno pričevanje o projektu, ki je po avtorjevih besedah »skrajna oblika pisateljske budnosti«. Svet je v očeh tega pronicljivega ustvarjalca zares živahen in spremenljiv, poln skrivnosti in čudežev.

 

  • 21.12.2012 Ljubljana, Slovenija
  • 16.6.2013 Fukushima in Minamisōma, Japonska
  • 26.11.2014 Ciudád de Mexico, Mehika
  • 2.8.2015 Beograd, Srbija
  • 23.3. 2016 Kochi, Indija
  • 19.7.2017 Solovki, Rusija
  • 29.5.2018 Šanghaj, Kitajska
  • 17. 4. 2019 Bautzen, Nemčija
  • 3.10.2021 Costa da morte, Santiago de Compostela, Španija
  • 31.1.2022 Magellanov preliv, Čile
  • 17.11.2022 Hargeisa, Somaliland
  • 2.4.2023 White Sands, ZDA

 

BRALNA POKUŠINA

23.3. 2016 Kochi, Indija
Ko sem pred dvajsetimi leti prvič prišel v Indijo, sem doživel kulturni šok. Razkošje barv, vonjav, pulziranje življenja, radost in tragično speta na najtesnejšem prostoru, pulziranje življenja, tujost marsičesa in fascinacija z neko povsem drugačno logiko, pulziranje življenja in še enkrat pulziranje, pulziranje življenja, nikoli ločenega od smrti, marveč plešočega sredi nje, me je notranje zaznamovalo. Indija – njena kultura in vsakdan – je vse in obenem lastno nasprotje. Popolna odprtost, nepredvidljivost, nezaslišano razkošje bivanja so me omrežili, napolnili moje sanje in misli. Vedsko izročilo pravi, da za imenom in podobo, ki sta smrtna, stoji nesmrtni dih. Spomnim se mrtve ženske na cesti, nad katero se je sklanjal jokajoči otrok. Spomnim se praznovanj verskih praznikov. Spomnim se jutranjih vaj joge, ki so jih naši gostitelji izvajali ob štirih zjutraj pred vključenim televizorjem, spomnim se petja v kinodvoranah ob gledanju masala filmov in pokljanja človeških kosti, ki jih je požiral ogenj na obrežju Gangesa v Varanasiju. A kljub vsemu temu je vsak dan v Indiji bil in ostaja povsem nepredvidljiv. Edina gotovost je, da bom soočen z izobiljem, da bo pot presenečenje in da bo najbolje imeti za na pot vodiča, neke vrste Vergila, po možnosti takega, ki ne bo vedel za vlogo, ki ga čaka, in bova ravno zato lahko krmarila med bogatijo in revščino, med preteklostjo in prihodnostjo, med dobrim in zlim. Ko to pišem, se smilim samemu sebi. Teh besed, teh misli, ki jih zahodnjaki vidimo obrzdana med naša revna nasprotja, bržkone ne bi napisal noben Indijec, nobena Indijka. Nasprotja? Ponavljam: pulziranje, pulziranje celote življenja.

 

IZ NEMŠKIH KRITIK

ein ästhetisch-politisches Projekt, das auch in den nächsten Jahren für Aufmerksamkeit sorgen wird.
SWR, Carsten Otte

wichtigster slowenischer Schriftsteller seiner Generation
Richard Kämmerlings, Die Welt

Im Wechsel von Landschaftsbeschreibung und Reflexion findet Šteger Sätze, die den Bildern, die in den Medien verbreitet wurden, eine andere Sichtweise entgegenhalten.
Nico Bleutge, Süddeutsche Zeitung

Ales Steger ist das Gegenteil eines Elfenbeinturm-Poeten. Er reist viel, und zwar an Orte, wo die Probleme und Wunden der Welt besonders sichtbar zutage treten: nach Fukushima, Mexiko-Stadt oder auf die nordrussische Klosterinsel Solowki, die zu sowjetischen Zeiten lange als Straflager diente. Seine Reiseskizzen, jeweils ad hoc aus unmittelbarer Wahrnehmung und Erfahrung entstanden, sind im ,Logbuch der Gegenwart’ nachzulesen.
Ilma Rakusa, NZZ

ein reflektierter Bericht, in dem Ort und Zeit durch das Bewusstsein des Besuchers gehen” Frankfurter Allgemeine Zeitung, Tilman Spreckelsen “Beunruhigend, aber nicht hoffnungslos sind die Orte, deren Zukunftsdimensionen Steger sensibel aus Momenten seiner Anwesenheit skizziert.
Hans-Dieter Grünefeld, Buchkultur

Stegers Empathie ist die eines formidablen Ethnologen. Er sucht, wie alle wahren Forscher, nach den Splittern des unrettbaren, in tausend Teile zersprungenen Selbst.”
Ronald Pohl, Der Standard

Urteile sind hier nicht zu erwarten, Anbiederung aber auch nicht. Steger deutet nicht und ergreift keine Partei, er bleibt ein Besucher, der bald schon wieder abgereist sein wird, aber er nimmt wahr, bewegt das Gesehene und Gehörte in seinem Bewusstsein und lässt sich auch vom Zufälligsten und Unscheinbarsten anregen. Diese Disposition ist in allen Texten des Projekts wahrnehmbar, egal wo sie entstanden sind, und sie gilt naturgemäß auch dort, wo es die Natur selbst im Zusammenspiel mit der Geschichte des Orts ist, die diese Anstöße liefert.
Tilman Spreckelsen, Frankfurter Allgemeine Zeitung