Kašmir

O KNJIGI

Preden sem napisal to knjigo, sem potoval v Indijo. Želel sem tudi v Kašmir, kar pa ni bilo mogoče zavoljo zaostrenih političnih razmer. Vsepovsod na potovanju sem srečeval Kašmirce, ki so me fascinirali. Kamorkoli po Indiji si šel, Kašmir je bil vsepovsod, tja pa kljub temu nisem mogel priti. Navidezni paradoks, ki je od nekdaj osnovna miselna poteza poezije.

Kljub relativno skromnemu obsegu, je to knjiga, ki mi jo je bilo najtežje napisati. Če je bila moja prva knjiga poezije dar, je bila druga knjiga plod velikih premikov, notranjega boja, soočanja z okrutnostjo sveta, osebnih preizpraševanj in transformacij. Sprejeta je bila z začudenjem, prejela Veronikino nagrado za najboljšo knjigo poezije tistega leta in me oddaljila od kroga ustvarjalcev, s katerimi sem se predtem veliko družil. Obenem so mi prav pesmi iz Kašmirja odprle pot v mednarodni prostor. Na nek način je bila to zame druga prva knjiga poezije, saj prav s pesmimi iz Kašmira običajno začenjam tudi knjižne izbore moje poezije v tujih jezikih.

BRALNA POKUŠINA

O REALISTIČNI IN ROMANTIČNI ŠOLI

Potem, ko smo pobrali bisere s snega, so se pričele skrivnosti topiti. Ni bilo sonca, a beli hribi so postali deroča reka rjave plundre. Stali smo na obrežju in gledali, kako med praznimi steklenicami in kosi lesa odnaša mrtve angele, ki so do tedaj spali pod snegom. Kako lepi so, smo rekli, celo v tej umazani reki ostajajo njihova polomljena krila bela in njihovi obrazi nedotaknjeni. Nekaj nas je takoj odšlo domov, da bi sanjali angele dalje, in sanjali smo, da ležimo na dnu peščene ure in da nad nami iz svetle odprtine na nebu pada sneg in nas prekriva. Drugi pa so stekli po ribiško opremo in pričeli s tekmovanjem V lovU na angele. Njim so se pridružili še mesarji, ki so ulovljene angele pred očmi fotografov in navdušenih množic sproti razsekovali, ločevali kose mesa od drobovja in peruti, ki so bile pozneje prodane na dražbi. To so bili realisti, ljudje, ki so ljubili angele od blizu in pozneje zgoreli na grmadah. Tudi nam ni šlo nič bolje. Belina, v kateri smo umrli, je bila odplavljena in naenkrat smo začutili vse trnke, ki so nas že za živa vezali na ta edini, zato najboljši svet.

IZ KRITIK

Ob branju teh pesmi  ne zadihamo lažje, če smo zadihali globlje. Paradoks resda razkrije  humornost absurda; slikovitost in osupljivost podob sprožata lirsko dinamiko, ki je očarljiva, da grenkoba postane svetla; toda svetloba je ostra: tako predirna, da začne “goreti sneg”.
Veno Taufer