SLO  EN knjige biografija intervjuji in recenzije v branje foto posnetki domov
kontakt poezija proza na kraju zapisano/written on site drugi teksti BRANJA IN NOVICE
 
+ 9.11.2016
Berlin, Allianz Stifung
+ 30.10.2016
Marburg, Literaturhaus
+ 29.9.2016
Odessa International Literature Festival, Ukraina
+ 28.10.2016
Diagonale, Bremen
+ 26.10.2016
Kiel, Literaturhaus
+ 24.10.2016
Ptuj, gimnazija
+ 21.10.2016
Frankfurt Bookfair, Arte
+ 5.10.2016
Akademie der Kuenste, Berlin, Verwundetes Europa
+ 25.9.2016
Graenzgaenger Festival. Stuttgart
>>
ROKAVICA / ENGLISH
BERLIN (TACIT NA POSTAJI PODZEMNE) / Deutsch
PROTI FANTOMOM / DE
KURENT /
FROM BERLIN
FAZ, UMFRAGE ZUR EU-KRISE, AUGUST 2012 (DE)
NA KRAJU ZAPISANO/WRITTEN ON SITE 1 (LJUBLJANA, SLOVENIJA, 21.12.2012) / eng

BERLIN (TACIT NA POSTAJI PODZEMNE)

Tacit na postaji podzemne


Ura, kolikor je trajalo potovanje iz Charlottenburga v Prenzlauer Berg ali Mitte, je bila kratka zavoljo imen tamkajšnjih barov: Schwarz Sauer (Črno kislo), Entweder oder (Ali ali), Flotte Frieda (recimo Frišna Frieda) ali Gorki park so bili mesta s stilno demoliranim interierjem, v katerem se je širil ritualni smrad špelunk in so servirali mlačno pivo natakarji, ki so ravnokar stopili iz hladilnika in bili zelo zelo kul. Nič posebnega, če barov ne bi napisi nad vrati in na v mrzlih mesecih zarošenih oknih odevali s sicer izgubljeno magično močjo besede, jih vklepali v žarečo avreolo, in vanjo spet obraze, ki so izgledali kot opravljeni nalašč za te prostore: kamuflirane Bude na razmajanih stolih, Kristusi v črnem, za dlani pribiti ob šank, Marije s pank frizuro in Krišne, preoblečeni v srednjeevropske intelektualce. Ob tolikšnem slepljivem žarčenju okolice in kompleksnih pogovorih o stanovitnosti nestanovitnih ljubezni, novih zakonskih regulacijah vračanja plastične embalaže in napol pozabljeni pesniški sceni s Prenzlberga iz osemdesetih let, se mi je na poti domov kaj hitro pripetilo, da sem kot kak Hildebrandov konj odpeketal v napačno smer, na tuje. K sreči se je potem na ulici zmeraj našel kak Tacit, ki je usmeril moj omahljiv drnec v smeri izgubljene postaje podzemne železnice. Tekoče stopnice so naju vsrkale kot kak časovni stroj, medtem ko mi je Tacit pripovedoval o starih Germanih kot o ljudstvu med Renom in Donavo, neprikladnemu za fizična dela, o plemenih, ki so raje kot da bi obdelovali polja, izzivali sovražnika v boj, o lenuhih, ki so že pred dva tisoč leti radi spali dolgo v bel dan in hodili naokoli odeti v kožuh, spet s trnom, ali še raje kar goli, o ljudstvu brez jeseni, s samo tremi letnimi časi, o velikih privržencih zvestobe, monogamnosti in ženskega stanu. V medli luči perona je Tacit izginil. Kot da bi se v Rimu zadnjih let prvega stoletja preobjedel Cezarjevih zapiskov o Germaniji in do neznosnosti naposlušal pripovedi legionarjev in trgovcev, ki so se vračali iz hladnega severa. Kot svobodomiselni mož je več krat zašel na postajo podzemne v antičnem Rimu, tam objekt svojega pisanja, tako kot sem jih jaz sedaj, srečal, in so mu izkušnje narekovale, da se je tokrat tako elegantno izmuznil iz afere. Skupina v črni džins in usnje oblečenih potomcev germanskih plemen me je zagledala, eden od njih je nekaj zakričal, verižice, ki so visele z njega kot z božične jelke, so zarožljale, bila je polnoč, ko se je skupaj s še dvema napotil meni naproti. Pri Tacitu govori deset mest v prid rodbinski kontinuiteti med Germani in uličarji. Prvič: Tacit poroča, da Germani še posebej pozimi radi prebivajo v izkopanih jamah, ki dajejo toploto in so za sovražnika težko opazne. Pogledal sem okrog sebe in opazil, da smo povsem sami, jaz in prihajajoči prijatelji v črnem v njihovem bivališču. Drugič: ut primum adoleverint, crinem barbamque submittere nec nisi hoste caeso exuere votivum obligatumque virtutu oris habitum ko odrastejo, si pustijo rasti brado in lase, in jih skrajšajo šele, ko ubijejo prvega sovražnika.Tretjič: ko pride do mene, uličar ponovno zakriči, njegov cvileč glas odmeva po samotni postaji in se izgublja v temo železniških rovov. Tacit opisuje borbene pesmi Germanov kot neharmonične. Njihov glavni namen je bilo doseči grobi doneči zvok. Med vpitjem so si germanski vojščaki držali pred usti ščit, da bi dosegli čim večjo resonanco. Namesto ščita je ta večer služil moj obraz, kapljice sline iz vreščečih uličarjevih ust so pršele dva prsta pred mano. Četrtič: Tacit pravi, da se umivajo redko. Petič: nad kričečimi usti sta prebadala nos dva velika srebrna uhana. Najpogumnejši od njih, pravi Tacit, nosijo jeklen obroč, sicer znak sramote. Nosijo ga kot vez, katere se osvobodijo z ubojem prvega sovražnika. Šestič: iz uličarjevih ust je močno izhlapevalo pivo, ritualna pijača Germanov. Sedmič: Convictibus et hospitiis non alia gens effusius indulget, quemcumque mortalium arcere tecto nefas habetur. Po Tacitu se noben drug narod ne predaja tako razsipno zabavi in gostoljublju kot Germani. Osmič: srebro cenijo bolj kot zlato, pravi Tacit in pristavi, da ne iz posebne ljubezni do srebra, marveč iz praktičnih razlogov, saj vrednost srebrnikov bolje ustreza njihovim vsakdanjim nakupom. s tem v mislih sem izvlekel iz žepa kovanec za dva evra in ga ponudil kričaču. Devetič (ta mi je osebno najbolj pri srcu): Germani ne merijo časa z dnevi marveč v nočeh, ne s svetlobo, ampak s temo. Kljub temu mi je srce nehalo biti kot ponorelo šele, ko je rahlo zdrgetal peron in so se za uličarjem, ki se je s pivovsko steklenico v eni roki in s kovancem v drugi še vedno pozibaval tako blizu, da bi se lahko najina nosa dotaknila kot med poljubljajočimi se eskimi, v globini tunela prikazale luči podzemne. Desetič: kdo tudi bi, se sprašuje Tacit - neupoštevaje nevarnosti grozljivega in neznanega morja – prostovoljno zapustil Azijo ali Afriko ali Italijo, da bi obiskal Germanijo, pokrajino brez vsakega čara, z grobo klimo, brez vsake utehe tako zanj, ki obdeluje njeno zemljo, kot tudi za njega, ki si jo le oglejuje? Razen, dodaja Tacit, če Germanija ni njegova domovina.

 
© 2008 Aleš Šteger