SLO  EN knjige biografija intervjuji in recenzije v branje foto posnetki domov
kontakt poezija proza na kraju zapisano/written on site drugi teksti BRANJA IN NOVICE
 
+ 9.11.2016
Berlin, Allianz Stifung
+ 30.10.2016
Marburg, Literaturhaus
+ 29.9.2016
Odessa International Literature Festival, Ukraina
+ 28.10.2016
Diagonale, Bremen
+ 26.10.2016
Kiel, Literaturhaus
+ 24.10.2016
Ptuj, gimnazija
+ 21.10.2016
Frankfurt Bookfair, Arte
+ 5.10.2016
Akademie der Kuenste, Berlin, Verwundetes Europa
+ 25.9.2016
Graenzgaenger Festival. Stuttgart
>>
NA KRAJU ZAPISANO/WRITTEN ON SITE 2 (MINAMISŌMA, JAPAN, JUNE 16, 2013) / ENGL
NA KRAJU ZAPISANO 1 (21.12.2012, LJUBLJANA, SLOVENIJA) / ENG
NA KRAJU ZAPISANO 3, CIUDAD DE MEXICO, 25-26. 11- 2014
NA KRAJU ZAPISANO 3, CIUDAD DE MEXICO, 25-26. 11- 2014 EN ESPANOL
WRITTEN ON SITE 3, CIUDAD DE MEXICO, 25-26. 11.2014 ENGLISH VERSION
NA KRAJU ZAPISANO 4, BEOGRAD 2.8.2015
NA KRAJU ZAPISANO 5 KOCHI, INDIJA 23. 3. 2016

NA KRAJU ZAPISANO 1 (21.12.2012, LJUBLJANA, SLOVENIJA)

O projektu Na kraju zapisano
(english text on the bottom of the page)


»V petek 21. decembra 2012 bo konec sveta. Tako vsaj napoveduje pet tisočletni majevski koledar in vrsta drugih apokaliptičnih izročil. Datum je potrebno vzeti resno zavoljo emocionalnega naboja, ki ga tako kodiran datum neizogibno nosi s sabo. Potrebno ga je razumeti kot poziv k radikalnemu premisleku, kje smo in kam gremo. Dejstvo je, da ta dan pričakujejo sto tisoči po vsem svetu, in da mu bo namenjena velika domača in mednarodna medialna pozornost. Skladno s tem pa napoved konca vzbuja celo vrsto fantazij, fantazem in pričakovanj.
V Sloveniji datum sovpada z najnižjo točko gospodarske, moralne in idejne krize odkar imamo Slovenci samostojno državo. V petek, 21. decembra bo predbožični čas, čas praznovanja skupnosti in obenem čas, ko bodo družbene razpoke in razhajanja najbolj bodli v oči. To bo čas za pogled nazaj, za ostro analizo sedanjosti in za morebiten oris scenarijev prihodnosti. Skladno z razumevanjem pisatelja kot nekoga, ki drži kritično zrcalo družbi, razumem vso nujnost, da kot avtor zastavim svoj glas in svojo misel. Projekt Na kraju zapisano eksperimentira z maksimalno stopnjo neudobnega, nelagodnega, ranljivega ustvarjalnega položaja (avtor je izpostavljen neposrednim dražljajem okolice, nima možnosti za distance do napisanega, nima preverljivih virov, …). To počne preko teksta o robni točki neke finitne časovne krivulje, uzrte iz perspektive konkretnega kraja. Konec je 21.12.2012, kraj je Trgu republike v Ljubljani.
Je mogoče napisati knjigo v enem samem dnevu? Ali še natančneje: v enem samem dvanajsturnem delavniku? Je, če je knjiga o tistem dnevu in preko tega o tistem zgodovinskem trenutku in tistem kraju, v katerem je napisana. Nujno mora iti za neke vrste izmenjavo, vzajemno osmoso s krajem in časom, ko je knjiga pisana. Avtor je obenem pišoči in drugi, mimoidoči, tisti opazovani in tisti, ki so zgolj priklicani v misli. Tak pisateljski akt je akt intenzivne izmenjave z okoljem. Avtor je običajno že preko samega procesa produkcije knjige (sama produkcija leposlovne knjige potem, ko je že napisana, traja praviloma en do dva meseca) postavljen v položaj eremita v slonokoščenem stolpu, sedaj pa postane neizogibno aktiven deležnik družbe, opazujoči državljan, pisava pa nujno angažirana. Angažirana v smislu, da ji je mar za kraj, prostor in izmenjave tistega specifičnega dne. Pri tem ne gre za razvrednotenje pisanja, tudi ne za literarno parodijo bloga. Prej gre za za poskus čim bolj ujeti hipnost, Zeitgeist, sporočilnost našega časa. In kateri drugi čas v novejši slovenski zgodovini bi utegnil biti primernejši kot čas globoke krize, depresije, čas strahu in družbene apokaliptičnosti?«


Na kraju zapisano 1
Ljubljana, Trg republike, 21.12.2012


Vsako jutro, ko se zbudim, prerežem limono na pol, izcedim sok iz ene polovice, spijem.
Vsako jutro, jutro za jutrom, popijem sok polovice limone, z malo vode.
Naj me to, kar je kislo, ohranja pri zdravju, tako vsaj verjamem, in ne vem, ali so res velike količine limoninega soka te, ki varujejo zdravje, ali prej moje prepričanje, da limonin sok ščiti.
Jutro za jutrom, dan na dan, najprej vzamem limono, jo prerežem na pol.
Če je nož top, mučim limonino lupino, upira se, čeprav je to, kar varuje, kislo in ne vzbuja ugodja.
Včasih iz limone brizgne in potihoma preklinjam.
Tudi danes.
Na stopnišču ugasne luč in naenkrat stopam na pamet skozi temo, dokler se oko ne privadi in postanejo sence noči bolj zaupljive.
Zunaj svež zrak, kot je lahko svež v centru Ljubljane. Tukaj visijo eni najbolj onesnaženih kubičnih metrov zraka v državi. A vsako jutro prinese nekaj iz globin gozda, mogoče par duhov, ki so prebedeli noč in se pogovorili s predniki in drugimi nevidnimi bitji. Mogoče so sami predniki in zanamci, mogoče so na njihovi strani tudi krošnje dreves na Trgu narodnih herojev, ki ga prečkam na poti k Maxiju, totemska bitja, prebudila so se, da me opozorijo na dan, ki še ni napočil. Na počen dan?
Iz krošenj doni vreščanje vran. Krožijo med sencami noči, zavijejo nad streho parlamenta, velike jate vran v noči, poskušam jih fotografirati, a je pretemno, da bi objektiv kamere ujel te duhce, ki so se pridrli v to petkovo jutro iz neke druge dimenzije.
Kaj mi sporočajo, bitja noči? Ni to le porogljivo krakanje nekomu, ki ves potuhnjen, oblečen v bundo iz misli, s hitrim korakom stopa proti pasti, ki si jo je sam nastavil.
Moje besede, zakaj ste me zapustile!
Ne, se upiram, čim manj smem misliti, čim manj jezika, čim manj besed, prosim, naj se vse skupaj sproži šele, ko bom sedel v izložbenem oknu.
A obenem je na dlani dvoje: izceden limonin olupek in primerjava, da v tem kislem agrumu prepoznam (da mi narekuje?) metaforo za mojo skupnost, moje pleme, ljudi, ne primerjam le, enačim jih, enačim nas s to polovico limone, ki jo izcejam v kozarec, na koncu še podrgnem po robu, da izpadejo pečke in obležijo na dnu motne tekočine.
A čigava roka izceja? In po čigavem grlu odteče tekočina? So odgovori res tako enoznačni, kot je ta nemogoča instantna božična glasba, ki me obdaja.
Zunaj je modra ura.
Sedim za šipo izložbenega okna veleblagovnice, računalnik je prižgan, zdaj bi moral zagnati, pisati jutranje svež, s polnimi pljuči, napisati karseda veliko od vsega tega, kar pride na misel. Vse velja, si rečem ob začetku, vse, prav vse ima svoj pomen, ima svojo vlogo, iz vsega se da z besedami narediti zlato. A vse to mi ne pomaga. Kot da sem otrpel in onemogel. Muzika udriha po mojih možganih, nezmožen napisati le par vrstic, se ujeti za rep eni samcati besedici.
Recimo besedici “začetek”.
Bilo je sredi dneva, bil je Rim in bil je trenutek prekritja, trenutek uzrtja, ko me je prešinila zamisel za moje današnje početje. Prekrile so se podobe, najprej bogatija izložbenega okna, par lutk v oblekah, vsaka je stala več kot zasluži povprečni slovenski pesnik s svojo poezijo v, recimo, desetletju (četudi se bo to še spreminjalo in po trenutnem trendu sodeč bom kmalu lahko mirno zapisal: v svojem življenju).
Pred izložbenim oknom se zaustavi možakar, se lahno skloni, med dlanmi mu za hip zažari drobna lučka, nič ni lepšega od samotnega prižiganja cigarete sredi noči. To je točka prehoda med dnevom in nočjo, točka prehoda med usti in ognjem.
A bilo je, kot zapisano, sredi dneva, ko mi je uzrtje prekrivanja lastnega odseva, odseva mimoidočih, konstelacij odsevov svetlobe, rimskih duhov, izložbenih lutk porodilo to nenavadno, težko opisljivo mešanico privlačnosti in odpora.
Dobro jutro, zaslišim izza pregradne stene, ki je za mano. Prodajalka je še poprej stala pred službenim vhodom in kadila, zdaj je že na delovnem mestu.
Že pišemo?
Nikoli si nisem predstavljal, da so vsi ti ljudje budni uro in pol pred odprtjem trgovine, kaj šele, da so na delovnem mestu v največjem zagonu. Ko sem se spustil mimo varnostnika in skozi službeni vhod vstopil v špecerijski del trgovine, sem zagledal delovno vnemo, kot je skorajda ne poznam iz dnevnih prizorov trgovin. Prodajalci s podočnjaki, ki režejo, nastavljajo, pakirajo, premikajo, zaspani dostavljavci, varnostniki mlečnih obrazov, ki so ravno praznili blagajno, celo mravljišče ljudi, ki dela s polno vnemo par ur, preden bodo prvi kupci prestopili prag te častivredne trgovine.
Ko takole vstopam skozi drobovje Maxija na oddelek z ženskimi asesoarji, rokavicami in torbicami, kjer bom sedel za mizo in pisal v izložbi, se me polašča občutek, ki ni nič novega, nič izvirnega, a ki vseeno vse premalo jasno vzhaja, vsaj v meni, namreč, da v vseh teh trgovinah in bankah, v vseh teh zavarovalnicah in uradih, v vseh teh parlamentih in odvetniških pisarnah iz dneva v dan preživljajo svoje življenje, svojo usodo ljudje iz mesa in krvi. Kakšno usodo si vsak od nas deli z njimi? Usodo besed? Usodo limon?
Zunaj, na Trgu republike, so ugasnili luči. Sivina megleničastega jutra. Nobenih zagotovil, da se podnevi ne bo še enkrat znočilo.
Bilo je, kot že dvakrat zapisano, nekega 4. aprila 2012 v Rimu, ko me je nenavadna konstelacija podob v izložbenem oknu privedla na to idejo, da privedem sebe in svoj jezik v ta nemogoč položaj. Kaj je za pisatelja večja nočna mora kot pisati nekje, ker nisi na varnem, kjer si izpostavljen nenehni možnosti, da te nekdo zmoti, kjer kraj in čas pisanje narekujeta, kaj boš pisal, čeprav ne gre za golo opisovanje, za to, da bi poročal (to počno novinarji ali reporterji neprimerno bolj izurjeno od večine pisateljev), marveč da bi pisal literaturo. Da bi torej bil na obeh straneh steklene stene hkrati, zunaj, med ljudmi, ki se (ali pa tudi ne) zaustavljajo, poskušajo komunicirati z mano v izložbenem oknu, in znotraj, s tihim muzikantom v sebi, ki vodi moje misli, s prišepetovalcem, goslarjem, demonom, muzo, razgrinjalcem skrivnih načrtov, njim, ki me napotuje v dogodivščine in obsesije, v norosti, in me določa, določa moje prijatelje in tiste druge, ki to najbrž nikoli ne bodo, določa mojo duhovno sorodstvo in način, kako sem buden (ko sem buden).
Tukaj gre za dvojno budnost, biti buden v jeziku. Biti buden kot človek v nekem koncu. Koncu zgodb, koncu časov.
Idejo dobi človek z opazovanjem in distanco, a obenem opazovati in doživljati na lastni koži je (običajno) malce težje.
S pogledi mimoidočih ne bom imel težav, čeprav je še jutro in so redki in marsikdo od njih sploh ne pogleda, kdo poseda v izložbenem oknu in tipka na računalnik.
Največji teror je glasba.
Dobro jutro, že šponamo? Sprašuje hišnik.
Datum sem izbral mesece v naprej, ker sem hotel biti izpostavljen v specifičnem trenutku na specifičnem kraju.
Izpostaviti se, kaj to pomeni?
Podoba je podobna tisti v gusarskih filmih, kjer zvezane ujetnike s helebardo prisilijo, da se pomaknejo na sam rob premca, potem do konca deske, ki štrli čez rob, potem pa jih še malo špiknejo, da popadajo v morje in morajo plavati za življenje.
Tako moram jaz pisati proti nemogoči glasbi, ki nažiga za mojim hrbtom.
Za mano cingljanje kovancev. Blagajničarka prešteva drobiž, podrsavanje kovine po prodajnem pultu, žvenket novčičev, ki padajo v različne predale.
Zavijanje e-kitar, I love you for Christmas.
To konstelacijo danes, tukaj, sem si izbral aprila v Rimu, predbožični čas, nakupi, hitenje, obenem čas največje izcejenosti naše družbe. Revščina, ki se plazi kot bolhe v rokave ljudi, predvsem pa tudi nek jezik, ki se s tem poraja. Množica jezikov kot množica duhov, ki so me spremljali vso noč vse do jutra. Jezik upora, jezik zastraševanja, jezik opozoril, jezik, ki išče način, da pride skozi, jezik poneumljanja, jezik zavajanja, jezik lova na čarovnice, jezik denarja, jezik prikrivanja.
Mnogo jezikov, malo poezije.
Fant z rdečo kapo kroži pred mojim oknom. Običajno je ta ploščad namenjena skejterjem, a ne v tej zimi. Naenkrat so štirje, medtem ko on brca s podplatom v kup zaledenelega snega, ostali ostajajo potuhnjeni v bunde. Ura je osem, varnostnik rožlja s svojimi ključi, na drugi strani se odpro vrata banke, fant z rdečo kapo in preostala četverica ponikne skozi vhod banke, ki se odpre kot velika usta.
V stanovanjih na drugi strani žarijo luči. Tam, na drugi strani Trga republike, so pred leti iz zidu enega od stanovanj potegnili zanimivo živalco, mikrofon, lovke kablov. Danes kaj takega ni več mogoče, pisatelji poskušamo s kričanjem, z zmerjanjem, s čemerkoli, a je glasba tako glasna, da je težko spremljati lastne misli, kaj šele razgaljati druge. In vsepovsod toliko jezikov, katerih glavni namen je v glavnem preglasiti druge jezike.
Tam, v sosednji stavbi TR3, gori lestenec, možje v črnih plaščih z aktovkami vstopajo, izginjajo. Še ena peristaltika.
Tudi v parlamentu na moji desni, tudi v parlamentu gorijo luči. Kdo bi pomislil, da parlament pri nas ob tej uri še spi, pa ni tako.
Dragi moji, danes bo tuga, reče ena od prodajalk. Nobenih komentarjev na to ne slišim.
Ob oknu stopiclja golob, se zaustavi pred oknom, menca v krogu, za njim pridejo še štirje.
Trg pred mano je prazen. Trije avtomobili s pomrznjenimi šipami. Vsakih toliko gre kaka tanka dušica čezenj, kot da nisem na glavnem trgu države par dni pred božičnimi prazniki. Kot da se je konec sveta že zdavnaj zgodil in je vse, kar se dogaja tukaj, pred mano, le melanholičen sprehod mrtvih po svetu, ki so ga živi že zdavnaj zapustili.
Na šipo, skozi katero gledam na trg, je nekdo s flomastrom zapisal POK!
Frieden den Hütten, Krieg den Palästen, pomislim.
Je to konec sveta? Ne seveda hollywoodski, v smislu klimatske, atomske, solarne ali kake tretje kataklizme. Marveč konec sveta, kot ga mislimo. Tako ga niso mislila stara ljudstva, retorika konca, politika konca je nekaj, kar pripada le nam, našemu času. Mi smo civilizacija konca, hranimo se s koncem, z idejo konca, zmeraj znova nas zbuja, izcedi iz nas novo porcijo histerije in strahu, nas hrani z lastnim sokom. V kakšnem koncu se nahajam tukaj, v tej izložbenem oknu?
Apokaliptičen konec je konec brez ostanka. Katastrofa je totalna, za njo nič ne ostane. Tudi jezik ne, s katerim bi bilo o tem koncu mogo
e govoriti. Mi pa živimo neko drugo obliko konca, ki se nenehno dogaja v jeziku, kot povratna zanka. Govorimo o koncu, smo konec, ga obenem s tem odganjamo in ustvarjamo.
Vse te duše, ki hodijo mimo, kam gredo?
Pred mano je gozd. To je rimski čas. Pred mano so njive. To je čas srednjega veka. Pred mano je vrt. To je 19. stoletje. Pred mano je center državne moči, granitne kocke, kraj, kjer se izklicujejo države, kjer se upirajo množice, kjer se ob večerih zbira mladina in se greje s steklenicami žganja, to je najgrše parkirišče v državi, to je zemljišče, ki je po verigi transakcij padlo v roke dvomljive švicarske firme, to je vzvalovljena sivina, cigaretni odpadki, golobji iztrebki, to je metafora te države. Zabetonirali smo gozd, zabetonirali smo njivo, zabetonirali smo vrt, zabetonirali smo grobove, in zdaj žalujemo, da nismo dovolj urbani.
Ne dovolj urbani ne dovolj kapitalistični.
Pričenja snežiti. Le sneg lahko prekrije, kar smo naredili iz sebe. Pozaba ne obstaja, vse ostaja nekje zapisano.
To je moj kruh. To prepričanje, da ni moč izbrisati nobenega dogodka, da obstaja skriti, neverbalni red, ki hrani.
Varnostnik z obrito glavo odpre vrata starejši gospe z nakupovalnim vozičkom, stopi za njo na zrak, se zazre v nebo in pusti, da mu snežinke za hip padajo po obrazu in lobanji.
Ljudem se delajo vse večji oblački, ko izdihujejo. Morda je vse skupaj res neke vrste izdihovanje, kar smo, kar želimo biti.
Nekdo je na šipo napisal POK! Lahko bi tudi vrgel kamen in bi naredilo pok, a ne, na šipo je zapisal POK!
Je današnji dan z vsemi svojimi napovedmi ta napisan pok, ta izklican in priklicevan pok, ta pok, skozi katerega se vidi kot skozi šipo izložbenega okna, a ki obenem to šipo, to pregrado med tukaj in tam naredi vidno, jo ubesedi? To je pok nečesa, kar je počilo, čeprav je še zmeraj celo. Zveni učeno, a mar ni taka naša eksistenca – kompleksna? Polna pokov v steklu, za katerim se želimo prezentirati na način, kot nam ustreza ali kot nam ga okoliščine vsilijo kot najbolj ustreznega? Mar je v času medijev in medmrežja eksistenca vsakršne potencialne umetnine vse bolj le vprašanje avtoprezentacije umetnika? Posedanje v izložbenem oknu, čakanje, da te nekdo kupi? Kupi tvojo zgodbo? A obenem vsak umetnik najbrž še ve, da je umetnost malce bolj kompleksna. Najbrž. Kaj pa, če se ta zavest rahlja in vse bolj verjamemo lažnim božanstvom, ki smo si jih ustvarili, da bi se bolj učinkovito spoprijemali s svojim časom? Kaj je še knjiga ali pesem brez dogodka, brez nečesa, kar socialno osvetli vsebino?
Ura je 9:02, čas je za moj prvi klic ven iz tega zastekljenega prostora, iz tega inkubatorja, moje prvo pismo.

PISMO MATERAM SLOVENSKIH PESNIC IN PESNIKOV

Vem, vem, tudi sam se pogosto, skupaj z vami, sprašujem, od kod? In zakaj ravno jaz? Je bilo krivo mleko? Je bila kriva napačna socializacija? Je mar težava v genski napaki, v mokrenju postelje, v slabi prehrani, je kak neviden virus ali celo kaka neodpravljiva psihološka hiba, ki je povzročila to strašno situacijo? Ne dvomite v moja čustva, iskreno sočustvujem z vami, delim vašo zaskrbljenost in nespečne noči. Vse ste že poskušale, a nič ne pomaga, nikakor vam ne uspe spremeniti tega žalostnega, tega nemogočega dejstva: vaš otrok piše. Saj, pismenost sama, kot vsi dobro vemo, ni najhujša ovira za to, da bi mu bile vse poti v svet povsem zaprte, četudi obenem potihoma tudi vemo, da pametni ne hodijo na univerze, se ne predajajo preveč strastno nobeni poklicanosti, tudi ne poklicu, nobeni religiji ali politični stranki, ničemur z eno samo izjemo: proizvodnji denarja. Ve pa ste kljub vsej ljubezni, vsej skrbi in vzornim vzorom vzgojile na prsih tole drobceno bitjece, ki je navidez veliko obetalo, vzgajale ste tega mladostnika, ki še zmerom ni izgledal povsem izgubljen primer, potem pa je šlo vse skupaj samo še navzdol. Kar ste rodile, kar je iz vašega telesa (ali iz telesa nadomestne matere, saj je vseeno) padlo v svet, je manj od človeka, ne, to ni človek; to je človek, ki piše. In, kot rečeno, piše zgolj in edino zato, da bi še več, še bolj pisal. Potem pa za svoje početje zahteva še ugled, slavo, denar in je celo užaloščen, ker nič od tega ne dobi. Če ne bi bilo tega mita, te splošne norosti, Prešerna, šolske prisile učiti se pesmi na pamet, deklamiranja na proslavah, literarnega nokturna na prvem programu radia Slovenija, bi že zdavnaj s šibo, s kolom, s snežno lopato, ja s sekiro izsekali to idejo iz živega telesa vašega ljubega otroka. Tako pa ostaja vaše dete nezaščiteno, še več, zavedeno z zgrešenim sistemom vrednot, z zgrešenim šolskim sistemom, z zgrešenim sistemov pozitivnih primerov. In vsi dobro vemo, kdor je zaveden v življenju enkrat samkrat, bo rabil vsaj dve drugi življenji, da se iz te zavedenosti ponovno izkoplje. Cenjene trpeče matere slovenskih pesnic in pesnikov, globoko sočustvujem z vami. Ni vam lahko in krivda, ki z otrokovim brezumnim početjem pada na vas, je neizbrisljiva. A naj vas potolažim, ljube, cenjene matere, steber naše družbe, okostje telesa naše sedanjosti in prihodnosti. Še obstaja upanje. Morda je najbolj trezno, da se odrečete upanju na rešitev vaših konkretnih otrok, kar nekaj od njih je za vedno izgubljenih. A za nekatere obstaja upanje vsaj na delno ublažitev vaših tegob, zagotavljam vam, da obstajajo načini, kako iz pesnikov narediti prozne pisce, obstajajo načini, kako iz proznih piscev narediti vsaj scenariste, kako scenariste kvalitetno predrugačiti celo v honorarne novinarje. Pri lažjih primerih je stvar še manj brezupna. Marsikaterega novinarja je z ustrezno obravnavo možno ozdraviti v uporabnega Provca, in iz Provca morda nekega dne kdo postane celo pravnik. In od prava, drage mame, ni več daleč do posla in politike, se pravi do dokončne ozdravitve. Ne želim vam obljubljati preveč, čudeži obstajajo le v poeziji, a po drugi strani bi bilo napak tlačiti puško v koruzni kruh, kaj šele metati jo med vreče polente. Ne, cenjene matere, rešitev je bliže in bolj enostavna, kot se zdi. Dovolite, da vam razložim. Nekoč, pred davnimi časi, je obstajalo nekaj takega kot bratovščina pesnikov. To še ne pomeni, da so vsi pesniki, kot se v naši državi vse prerado pripeti, bili v krvnem sorodstvu, še zdaleč ne. Tudi to ne pomeni, da so si vsi pesniki ležali v ljubečem bratskem objemu; tudi to je popolna iluzija. A vseeno je vladala med njimi neke vrste skrivna vez, nek tih skupen dogovor, zaradi katerega so bili močan dejavnik v družbi. To je bila družba upornikov in kompromitirancev, družba malo boljših med enako slabimi, skratka običajni golaž s častnimi izjemami, a kaj bi vam govoril, dodobra ste ga skuhale in pojedle in ga poznate bolje kot jaz. Skratka, pred dvema desetletjema je prišel trenutek, ko je skupni dogovor potihoma ugasnil. Poezija se je znašla v neki drugi vlogi, ni več bila bič božji in ne kača strupena, ni bila maša poganov in ne šifriran SMS, vreden naklonjenosti tajnih služb. Pesniki so padli na enostavno zvijačo, na zvijačo lenobe. A ta lenoba je obenem vaše najboljše, vaše izjemno zdravilo, drage matere, da bo iz teh pišočih, še huje, pesnikujočih pohabljencev, iz teh deviantnih kreatur na nenehni poti navzdol vseeno nastalo še kaj pametnega ali vsaj koristnega ali vsaj ne nekoristnega. Skratka, pesniki so verjeli podtaknjeni ideji, da jim več ni treba prevzemati nase svojega ščepca skrbi za pleme, od katerega so si ves čas obetali slavo, ljubezen, naklonjenost, pokojnine, štipendije, pozornost. Skratka, verjeli so, da lahko samo jemljejo in da je njihova poezija tako prosvetljena, tako omniprezentna, tako genialna, da zadostuje kot taka. Kdo jim je podtaknil to idejo? Kresnica politika? Dobra vila sistem? Angelček oholosti? Kdorkoli že, prifrčal je sredi noči in podtaknil pesnicam in pesnikom, medtem ko so morebiti spali v vaših mehkih otroških posteljicah, idejo, da se lahko sprostijo, da lahko pozabijo na medsebojno spoštovanje, medsebojno pozornost, medsebojno vzpodbujanje in bratovščino. Cenjene matere, zagotovo ste neštetokrat sedele med redkimi poslušalci literarnih večerov vašega otroka. Ste med publiko videle enega samega drugega pesnika? Mar niste bile ve tiste, ki so naskrivaj pokupile vseh 73 prodanih izvodov knjig vašega otroka in jih enako naskrivaj vrgle v kanto za smeti v sosednjem bloku, da vaš otrok slučajno ne bi opazil? Ali niste bile ve tiste, ki ste vašega otroka pogladile po laseh, ko se je pretirano razburjal nad ukinitvijo Ministrstva za kulturo, zmanjšanjem sredstev za knjigo, ukinjanjem literarnih oddaj na RTV, ignoranco medijev, mu skuhale metin čaj z medom in ga položile v posteljo s tolažilnimi besedami vred? Ljubezen do otrok ne pozna meja, pa četudi so otroci pesniki. Naj vas pomirim. Vsa ta leta čakanja, vsa ta leta ujčkanja in uspavanja, vsa ta leta ustvarjanja sporov med generacijami, med posameznimi avtorji, med kritiki in avtorji, med avtorji in uredniki, med avtorji in knjigarnarji, med avtorji in knjižničarji, med avtorji in dediči, med avtorji in prevajalci, med živimi in mrtvimi avtorji, med mrtvimi in še bolj mrtvimi avtorji, vse male zlobe, podtikanja, psihoze, prepiri so iz par preostalih bolnikov naredili odprti tip zaprte klinike, institucijo, ki je uspešna v iztrebljanju vsakršnih bolezni pisanja, tudi najtežjih, in ki v zadnjem času dela velike korake v smeri popolnega izkoreninjenja vseh vaših tegob. Najprej je bila kuga, potem sifilis, potem tuberkuloza, potem aids. Danes pa je pisanje česarkoli, kar ni deklariran šund, bolezen našega časa. Dovolite, da zaključim tole bodrilno pismo iz mojega pontskega izložbenega okna vam, drage trpeče matere slovenskih pesnic in pesnikov, z vzpodbudnimi besedami sočutja, empatije in prepričanja, da naša družba ni le na dobri poti rehabilitacije, marveč popolne ozdravitve, da bo zdravje, ko v bližnji svetli prihodnosti nastopi, dokončno in da bo vsak, ki bo segel po peresu ali zlorabljal tipkovnico za literarne ali kake druge dvomljive namene, nemudoma odstranjen. Zdaj, ko pišem te besede, se naenkrat zavedam, da sem tudi sam že na poti ozdravitve, čutim, kako se vrača božična glasba v moj razum, kako se vrača neizmerno in nerazložljivo zadovoljstvo, cingljanje blagajne za mojim hrbtom, mimohodi varnostnika, nakupovalni vozički, še malo, še malo in se bodo moji prsti premikali po tej onečedeni tipkovnici tako, kot da bi končno pisali politični govor.
Kar opažam: ženske zapirajo vrata za sabo, moški ne. Še sreča, da je večina mladih nadebudnih poetov pesnic, ne pesnikov.
Samo še dva avtomobila sta parkirana na parkirišču. Šipe so zdaj pokrite s tanko plastjo pršiča. Frekvenca ljudi je vse večja, za mano ravno kupujejo rokavice. Presenetljivo veliko znanih ljudi hodi ven in noter skozi ta vhod, priročno je med banko, Cankarjevim domom in parlamentom zaviti še v trgovino.
Starka maha z berglo, razlaga varnostniku, kakšne so bile zime v času njenega otroštva, take temperature okrog ničle so bile vse leto. Zdaj pa je nenormalno. Mi smo nenormalni, veste, nenormalni.
Na sredi trga POK, manjša eksplozija, dim in dva policaja, ki tečeta čez prazen trg, po poti komunicirata po walkie-talkiejih. Ko se dim razkadi, prečka trg prvi za policajema Dragan Živadinov.
Kakšni časi so to, ko niti eksplozija na praznem Trgu republike in Dragan Živadinov skupaj nista več razumljena kot poskus umetniškega dogodka. Niti najglasnejše oblike umetnosti, niti gradnja vesoljskih obeležij, niti poki resničnosti, nič, niti najbolj hrupni poskusi avantgardističnih remakov ne generirajo tiste pozornosti, ki jo je umetnost še včeraj generirala.
Umetnost je del izložbenega okna. Ne le zavoljo svoje estetike, marveč zato, ker smo kot ljudje, kot družba zaspali v skodeli limon. Čutim s svojimi lasmi, vonjam s podplati, slišim z nohti: zdaj je nastopil čas, da pridejo in nas ožamejo.
Toda kdo? Kdo je ta, ki ožema? Mar ni nekaj v nas, kar nas vse dela sodelavce, sostorilce istega sistema izžemanja in okušanja kislega v ustih? Ker nas je strah, da bomo zboleli. Bolan je v naši družbi tisti, ki nima, ki ni uspešen, ki se ne pojavlja, ki mu ne ploskajo na sprejemih, ki nima vsaj treh različnih potnih listov in bančnega prebivališča v kaki oazi. Obenem vemo, da smo bolni vsi mi, ki to mislimo. A kljub temu nas ta vednost ne pripravi do spremembe, še naprej menimo eno, vemo drugo, a zato ne prvega ne drugega ne opustimo. In ob tem mirno spimo.
Naš um ni narejen za resnico, marveč za izogibanje resnicam z ustvarjanjem novih in novih resnic. Mogoče je bil to eden od impulzov, ki so me pripeljali v to zagatno situacijo, nobenih izgovorov, nobenega izogibanja več. Dovolj je bilo. Zdaj, tukaj, navkljub vsemu terorju merry christmas (spet so prižgali glasbo, prekleto ...).
Še sreča, da sem s sabo prinesel fotoaparat. Mislim, da je to najboljši odgovor fotografom, da fotografiraš nazaj.
Na Trgu republike so delavci pričeli s postavljanjem zaščitnih ograd. Ogradili bodo odprto noč sredi dneva.
Ura je 10:18, čas za moje drugo pismo.

PISMO VSEM VREČKAM ZA SMETI IN VSEM KOŠEM V SLOVENSKEM PARLAMENTU

Drage sestre vrečke za smeti, dragi bratje koši, ki nosite naše najljubše sestre, pozdravljeni in mir z vami. Vem, sliši se kot posmehovanje, a je mišljeno iskreno, iz srca. Vsi rabimo mir, da bi našli pot k sebi, v svojo notranjost, našli notranji glas in mu sledili, ve, drage sestre in bratje, pa ste neumorne delavke in svečenice obenem, ki morate vse pretrpeti, vse objeti, vsemu podati ljubezen zavetja. Sestre plastične vrečke za smeti, počrpali so vas iz globin zemlje, kjer ste spale kot črna kri zemlje, kot spomin gozdov, ki so izginili s površja Zemlje, da bi vas s kemičnimi procesi na koncu napihnili v velik ničes, v tanke plastične opne, ki držite prostor, ga pomnožujete in mu dajete skrite prostore v prostoru. Prostor, ki vas obkroža, je prav poseben prostor in prostori v tem posebnem prostoru posledično seveda niso nič manj posvečeni prostori. To so prostori slovenskega parlamenta, sveti prostori, po katerih stopajo sveti koraki svetih modrih žena in svetih modrih mož. Sveti so, ker so bili izbrani po volji ljudstva, in ljudstvo je sveto; in s tem, ko so sveti oni in ko so sveti prostori, po katerih stopajo, so sveti tudi odpadki, ki jih ustvarjajo in odlagajo v vas, sestre plastične vrečke za smeti, so sveti tudi koši, ki vas držijo. Bratje koši, kaj vse morate zdržati! Bili ste izdrti iz nedrja Zemlje, v veliki vročini se je snov, iz katere so vaša telesa, skalila, postala jasna in upogljiva. Kar se kopiči v vas, je včasih onstran tega, kar lahko zdrži krhka posoda pesmi (zato je tudi tale robustnejša pisemska forma bolj primerna za tale smetnjak). Obstajajo sicer še neprimerno bolj trpinčena bitja v parlamentu, recimo mikrofoni, recimo kamere, recimo plastični ovoji, ki nosijo identifikacijske izkaznice, vsi so sveti, saj so v nenehnem stiku s svetimi poslanci in poslankami ljudstva, a vseeno, oni so že po naravi najbolj trpinčena bitja v palači svetosti. Pri vas je bolje. Ko vas izpraznijo, zadihate sveti zrak, ki puhti po parlamentu. A dela ni nikoli konec. Kakor hitro v vašem objemu pristane en zavrnjen zakonski predlog ali neprebrano gradivo za zdavnaj minulo sejo parlamenta, že morate prenašati najrazličnejše neumnosti, od praznih steklenic žganja, podpisov pod referendumske pobude do pornografskih revij. No, hvala najsvetejšemu je slednjih zadnje čase vedno manj, saj obstajajo računalniki, četudi marsikdo od svetih varuhinj in varuhov svetosti še zmeraj prisega na analogni svet. Prejšnjikrat je v eni od vas, dragi bratje, pristala žepna izdaja romana Vojna in mir. Neprebrana, celo neprelistana. Greh! Znašel se je zvežčič Kocbekovih pesmi. Polit s konjakom in pobruhan. Dvojni greh! Znašla se je tudi knjiga o političnem marketingu, podčrtana tako močno, da so bile mestoma v njej luknje, in vsepovsod z rdečim flomastrom napisano: preizkušeno, ne gre! En sam velik greh! Prazne kuverte, brez naslovnikov, žvečilke in ostanki nekega čudnega belega prahu. A kaj bi o malenkostih. Dokler participiramo pri svetem, je vse v najboljšem redu, drage sestre, ljubljeni bratje. Ne bi bili tukaj, če ne bi nekje v globini srca verjeli, da obstaja nekaj takega kot človeška spodobnost, če ne bi nekje malo višje, tam, na sredi srca, delili skupno prepričanje, da se za poklic poslanke oz. poslanca odločajo ljudje zgolj in izključno iz najplemenitejših vzgibov želje po poslušanju soljudi, po vdani službi družbi, po samoodrekanju in samožrtvovanju za dobrobit vseh. Nasprotno, zgodil bi se upor, če bi na vrhu naših srčkov, na vrhu mojega in tvojega srčka, srčka vsake plastične vrečke za smeti in srčka vsakega koša obstajal le kanček dvoma, da je naša prihodnost v rokah nekompetentnih, ozko- ali bognedaj brezsrčnih, pridobitniških, korumpiranih, prevarantskih, demagoških ljudi. Zagotavljam vam, sestre in bratje, zgodil bi se upor vseh toaletnih školjk in pisoarjev, vseh umivalnikov in radiatorjev, uprla bi se elektronska vrata, žarnice in požarni ventili in tudi vi, ki dan za dnem požirate te svete smeti, ki uro za uro goltate in se smehljate, ki goltate in ste zadovoljni, tudi vi bi se uprli, če bi padla le trohica suma na to, da živimo v najboljšem možnem svetu, da nas nekdo poskuša prinesti okoli, da se nekdo potihoma norčuje iz nas in da smo onečastili svetost, ki jo vsi skupaj tako zložno gradimo, božične pesmi gor ali dol.

Pet delavcev v oranžnih anorakih je prišlo na ploščad pred trgovino in pričelo postavljati zaščitne ograde tudi na tej strani. Počasi ograjujejo parlament.
Demonstracije so oblika družbenega konsenza, ki preizprašuje samega sebe. Če preveč narastejo, vržejo oblast. Če so dovolj močne, so močan pritisk na organe odločanja. Obenem obstaja med tistimi, proti katerim so protesti usmerjeni, in onimi, ki protestirajo, tihi dogovor. Najava demonstracij, zakonodaja, ki jo ureja, je pisana kožo obema stranema, sta dve plati istega dogovora. Ta dogovor je dogovor posebne vrste, saj s tem, ko je izvrševan, postavlja lasten dogovor pod preizkušnjo, ga na neki način spodmika, preverja in izpodbija.
Konec sveta, apokalipsa, je obenem konec časa, a ker se dogaja le znotraj časa, je obenem sestavni del časa, dogodi se le na papirju in v glavah ljudi.
Struktura javnega dogovora pri množičnih demonstracijah ima poteze apokaliptičnega časa, časa, ki je vase zapognjen, ki se dvomeče izprašuje, sam sebe izbrisuje, ki je lastna negacija in potrditev obenem. Protesti potrdijo dogovor ljudi z oblastjo (ali ga ovržejo, se pravi, da potrdijo dogovor z neko novo oblastjo). Apokalipsa potrdi čas s tem, ko se zgodi zmeraj znova. Kako zmeraj znova? Tako, da je zmeraj znova napovedana, da se zgodi zmeraj znova kot neizpolnljivo pričakovanje, ko množice romajo k svetim goram, da bi se tam vkrcale na Noetove barke, gradijo zasilna skrivališča ali puščajo skrita sporočila za civilizacije, ki bodo Zemljo naselile po naši.
Skupina fantov in deklet, okrog 14, 15 let starih, džojnt, ki kroži, steklenica vina, steklenica kokakole. Preštejem jih, dvanajst jih je, to so moji današnji apostoli, mojih dvanajst mesecev, dvanajst zodiakalnih znamenj, zbrali so se danes, tukaj seveda izključno zato, da živijo številko dvanajst, abstraktni matematični koncept, ki me je danes spravil v to izložbeno okno. Ne povsem brez popotnice. Pravilo, ki sem si ga izmislil za moje posedanje v izložbenem oknu, je enostavno: karseda malo komunikacije, karseda malo preverljivih virov, nobenih zapiskov, nobenih knjig, nobene povezave z zunanjim svetom, internetom itn. Namen tega zapisa ni pisati, namen tega početja je spraviti jezik v tako nemogočo situacijo, da prične pisati sebe. Ne kot avtomatična pisava (avtomatična pisava obstaja, je Bretonova potegavščina prve vrste), ampak kot pogojni refleks prevedljivega v jezik. Kaj je pogojni refleks? To je notranja inteligenca telesa. Tudi jezik ima svojo notranjo inteligenco, a počnemo vse, da je ne slišimo. Naš jezik nenehno govori. Reka jezika v vsakem od nas. Ali bolje: naliv jezika. A obenem govori v nas še marsikaj in potrebna je koncentracija, da znaš ločiti lastno od podtaknjenega. V trgovini, predvsem pa z glasnim remakom Glorie Estefan in Miami Sound Machine v ušesih ni prav enostavno slediti svojemu glasu. Res, nisem si predstavljal, da bo glasba v trgovini moja največja prepreka, moja najhujša šola in preizkušnja.
Mojih dvanajst angelčkov prižiga naslednji džojnt, jaz pa vlečem na plan, kar sem pritihotapil od zunaj v to izložbeno okno. Ni ravno veliko, a mala prevara je v vsakem pesniškem srcu. To je en stavek. Privlekel sem ga iz dna teme in iz nočnih prikazni. Čim manj sem jih videl, tem bolj jasno so stopili na plan, me obdali v ledeni noči in mi zašepetali:
Vse, kar nas obdaja, je odraz naša notranjosti.
Tudi ta Trg republike, z enim samim avtomobilom, ki je še parkiran. Pregrada razpolavlja trg, sprašujem se, kako ga bo voznik sploh še umaknil.
Tudi ti protesti, ki se napovedujejo.
Tudi ta glasba, tudi ti reveži, ki gredo čez trg z nakupovalnim vozičkom, v katerem je vse njihovo imetje.
Spet pride varnostnik, prišel je že nekajkrat pogledat, kaj počnem, in vpraša: Vi boste tole snemal'? Odgovorim mu, da se že ves čas snema. Za katero televizijo pa? vpraša. Prek interneta se prenaša v živo, rečem. Varnostnik izgine, slišim ga, kako modro komentira prodajalki: Saj sem ti rekel, da snemajo, potem pa bodo prek interneta predvajal'.
Kako težko je včasih razumeti, kaj vse se dogaja sočasno, da smo obenem neprimerno več, kot lahko mislimo v nekem trenutku s kako mislijo, ubesedimo z besedo. V tem smislu so besede, je vsak jezik seveda regresija, nazadovanje glede na to, kaj človek kot bitje je.

Ura je 11:42, čas za moje naslednje pismo:

PISMO PRSTNIM ODTISOM NA BANKOVCIH

Pa sem vas ujel! Dragi moji, tako res ne bo šlo. Že ves čas, odkar smo za del naše ekonomske izmenjave izumili denar, je bilo jasno, da je le vprašanje časa, kdaj vas bodo zalotili pri vašem nečednem, da ne rečem scela nemoralnem početju. Sneg diši. Drek smrdi. Denar pa smrdi najbolj na svetu in zdaj ste dovolili, da vas ulovijo, sicer brez rok med šuštečim denarjem, to že, a vseeno, odtis je odtis. In kdor ima prstne odtise, ima tudi žepe in v žepih pesti, polne bankovcev. Saj ne, nekateri menijo, da so banke, kot je ta, v kateri so zalotili vaše prstne odtise, namenjene temu, da hranijo denar. Kakšna zmota! Denar se vse prehitro razmnožuje sam od sebe, treba ga je trošiti, kolikor se le da, treba ga je silovito odmetavati s sebe, da se ne bi prehitro razmnoževal in nas zadušil. Predvsem pa denar res nikomur nič ne pomeni. Denar ni naša skrb, če ga zmanjka, ga bomo že posejali in bo vzklil kot rukola. In sami veste, kako težko je divje zeli, kot je rukola, izkoreniniti potem, ko ste jih enkrat posadili. Kako težko je šele izkoreniniti denar! Prstnih odtisov pa se žal ne da ne posejati ne dotisniti, ne da se jih ponarediti. Kdor ima bankovce s prstnimi odtisi drugega, ga obvladuje, dragi moji, saj ve, kje so se omastili prsti, odtisnjeni nanje. Ve prebrati, od kod in kam in kako se je vršila menjava. Moja duša za tvoje telo, moje telo za tvoj denar, tvoj denar za moj odtis, moj podpis za tvoj protest, moja vrečka rukole za tvoji dve vrečki korenja in tako dalje v neskončnost. No, nekako tako. Hudič v ekonomiji je, da je vse tako prekleto eksaktno. Kaka decimalka mi rada uide, a to ni pretirano zaželeno. Še posebej ne, odkar nam je v naši deželi kar nekaj decimalk emigriralo v tople kraje in jih zdaj hudo pogrešamo. Saj drži, bankovci smrdijo kot kuga, ljudje se jih otepajo. Včeraj sem videl moškega, ki so se mu od nervoze skorajda vneli prsti, ko je vlekel bankovce iz svojega zimskega plašča in z njimi smetil ulico, ob tem se je obenem hihital in jokal, da si je za vrat nabral gnev ljubljanskih smetarjev. Ljudje so s studom bežali proč od njega. Revež enostavno ni zdržal tega vonja. A obenem je skupaj z bankovci odvrgel tudi svoje prstne odtise ‒ in le kaj bo revež zdaj, še vedno ima prste, prstnih odtisov pa več nima. In nikjer jih ni mogo
e dobiti. Še predsednik vlade, še predsednik parlamenta, še župan, še direktor muzeja, še predsednik uprave banke, še direktor policije, še minister jih ne morejo dobiti nazaj, ne od dedka Mraza ne od Kitajcev. Kaj šele, da bi jih kupil z denarjem, to bi bil paradoks! Ne, osebo, ki so jo enkrat zalotili, da je pustila svoje prstne odtis na bankovcih, bi veljalo nemudoma izločiti iz družbe. A kaj bi potem ta družba s par reveži, ki prosjačijo, in s tistimi brez gornjih okončin? S čim bi grabili, si basali, šteli, potihoma polagali v hišne sefe, v kovčke, s čim udarjali po mizi, romali čez Karavanke, spravljali v žepe? S čim bi lepili muzikantom na čela? Kupovali nepotrebne reči? Nič od tega brez prstnih odtisov ni mogoče. In še manj igrati violo in šah in karte in na odru in za zabavo in sploh, kakšna igra je to, puščanje prstnih odtisov na tujih bankovcih? Toda – da so vas ulovili ravno tukaj, c-c-c, v banki, cenjena gospoda, to pa že priča o določeni meri amaterizma. Da bi vas vsaj velikopotezno, kot izurjene prevarante, ne pa to, lepo prosim. Če že nimate prstnih odtisov več in če vam naenkrat zmanjkuje še denarja, lepo prosim, ohranite vsaj pokončno glavo, karakter, stil. Pozimi pač tudi rukola več stane in topli kraji niso zmeraj za prvim bančnim okencem.

Slavoj Žižek v sivi jakni koraka iz smeri NLB mimo okna, prav čudno je, kdo vse se je danes nabral okrog, ne da bi se srečal.
Sicer pa: vse, kar nas obdaja, je odraz naša notranjosti.
Policija pregleduje prazen trg z enim samim avtomobilom. Tudi tukaj se ne bo srečal nihče z nikomer, le eni bodo pokazali, da obstajajo.
Ozrem se in prekolnem. Skrivnostno je izginil, kot z velikim čarovniškim trikom, še zadnji avtomobil iz sicer povsem zagrajenega Trga republike. Zdaj je vse nared. Ograde so postavljene na sredi popolnoma praznega trga. To je arhetipska slovenska situacija. Tako kot kozolec predeli stvarstvo na dvoje, postavi rešetko sredi odprtega polja, tako tudi zdaj ločujejo ograde hladen zrak od hladnega zraka. Če je kaj Slovenija, potem je to ta podoba, praznina, razdeljena na dvoje, pred njo pa nekdo nezainteresiran za ves svet sredi zime malica.
Nikogar nisem pričakoval na trgu, ne prijateljev ne znancev, le njega. In ni se izneveril. V mojih očeh je najbolj zvest prebivalec Trga revolucije. Prvič sem ga zagledal pred več kot dvajsetimi leti, ko sem parkiral avto na trgu, in je bil pri meni, še preden sem izstopil. Posluš', Štajer'c, tu imaš novega Čučka. V roke mi je molil knjigo, ki je nisem želel in je na koncu nisem kupil. Priznam, v vseh teh dvajsetih letih nisem od njega kupil ene same knjige. Me je sram? Niti ne. Nobene od knjig, ki jih prodaja, nisem maral. Po drugi strani pa je njegovo sizifovsko vztrajanje z istimi potencialnimi nekupci iz leta v leto, iz desetletja v desetletje nekaj tipično slovensko hribovskega. Ravnokar je zazehal, iztegnil roko in neuspešno poskušal pri naslednjem mimoidočem. Poseda kljub mrazu. Vsi okrog njega hodijo zapeti do nosu, on pa v odpetem suknjiču, zgolj s srajco. Kot da mu svet ne more do živega. To je neko neuničljivo htonično bitje, ki mu ni mar premen tega sveta. Verjetno je zavoljo takih tipov obstal slovenski jezik in z njim slovensko pesništvo. Nič kaj simpatične kreature, nič kaj bistroumne, vsaj ne na prvi pogled, a silno žilave in grčaste. Vprašanje je, kaj se bo s takim modelom delovanja zgodilo zdaj. Bodo ta bitja noči, ki jih včasih srečujemo še po naših ulicah tudi podnevi, za zmeraj izginila iz našega sveta? Se bodo pesniki in tisti, ki v pesmih prebirajo kodirana sporočila za duhove v nas, katerim večinoma niti sami ne priznamo pravice stalnega bivališča v naših telesih in dušah, potuhnili in izginili?
Ura je 14.21. Z vseh strani prihajajo postave v temnomodrem na še vedno prazen trg. Policisti, pojavijo se, poniknejo, spet pojavijo. Lahno vejejo zastave pred parlamentom. Vse več ljudi s profesionalno fotografsko opremo, mladih fantov z nahrbtniki, vedno več televizijskih kamer. Je tako ozračje pred viharjem? In kaj, koga bo tak vihar odpihnil? Je ves vihar tukaj zato, da bo posnet? Menda že, saj tudi meni teče kamera za hrbtom.
Ko sem slišal, da se pripravljajo splošni protesti ravno na dan moje več mesecev načrtovane emigracije v izložbeno okno, sem najprej obupaval. Reakcija je bila: ne , to je nezdružljivo. Pisati v nemogočem, to še mogoče, a med protesti, ob robu protestov? Pisati literaturo, seveda. Povrhu se s tem spremeni ves kontekst. Pisati na toplem, ko ljudje pred tvojimi očmi protestirajo na hladnem, zapisano nujno potisne v kontekst salona, lagodnega položaja pisatelja, med konotacije, proti katerim je pisan tale tekst.
Še malo in moral bom ven. Še malo in začel se bo moj drugi, veliko bolj nepredvidljivi del moje pisateljske norosti, izstop iz izložbenega okna, med ljudi.
Ravnokar je nekdo potrkal na moje okno. Nekdo je prijazno prinesel steklenico rdečega vina in kozarec, češ, ali želiš, pridruži se. Pokažem na vodo, lahko bi mu dal tudi malo koruznega kruha, ki ga glodam že od jutra.
Lajež, dva policijska psa, prelepi živali, manj lep prizor. Prihaja nekdo s prvo zastavo. Še malo.
Čez prazen trg priteče žirafa, no, nekdo preoblečen v žirafo. V rokah ima transparent: VAŠI PRSTI SO DALJŠI KOT MOJ VRAT.
Banka je še zmeraj odprta. Tudi trgovina vztraja.
Oče sina, ki je med policijskimi oklepniki, mi prinese piškote, prosi, da napišem še kaj za njegovega sina, ki sicer vztraja za dnevnico, a vseeno mu ni lahko.
Ne, nikomur ni lahko.
14.33, čas za moje naslednje pismo.


PISMO METLI, S KATERO SO LOVILI ČAROVNICE

Bila si drobna vrbica, komajda vrba, ob potočku. Redno so ti strigli lase in ti si se veselila, misleč, da te strižejo zato, da boš lepša. To je bila le ena plat medalje. Druga je bila, da so tvoje veje služile za to, da so iz njih naredili metlo. A to ni bila katerakoli metla. To je bila metla, s katero so pometali ljudi. Najprej so pometali oblastniki male ljudi. Pometali so jih iz dolgčasa, zavoljo tradicije, zavoljo domnevno višjih vzgibov, zaradi idej in religije, tudi zavoljo denarja in zavoljo prehlada, skratka, pometali so, ne da bi dosegli očiščenje katerekoli vrste. In metla, ki je bila rojena med petjem potočka, je pometala. Delala je dan in noč, toliko malih ljudi je bilo za pomesti. Potem je prišla revolucija. Razumljivo, kar je bilo preveč, je bilo pač preveč. A metla je ostala. In kmalu so revolucionarji iz iste prevzetnosti, s katero so nekdanji oblastniki pometali njih, pometali s še manjšimi in z najmanjšimi ljudmi. Draga metla, verjamem, da so tvoje ščetine bolele, da si trpela duševne bolečine, ko si morala kar takole počez po sodnih dvoranah in časopisnih naslovnicah, ko si morala vštric s tajnimi službami in tujimi ambasadorji, in oh, celo raznimi samooklicanimi civilnimi društvi, političnimi strankami, z gobarskimi društvi in društvi upokojencev. Ni bilo lahko, a kaj hočeš, čas je to zahteval. A kot da si pometala v puščavi, vse več je bilo za pomesti in vse manj možnosti je bilo, da se ta vnema ljudi, da pometajo drug z drugim, konča. Kako srečna si bila, ko se je v tistem trenutku pojavila čarovnica. Seveda je bila to dobra čarovnica, edina dobra čarovnica na svetu. Ni bila popolna, bila je tatinska, prevarantska, kuhala je lažne zvarke, šmuglala je pralni prah in prekupčevala s ponarejenim alkoholom. Gojila je jagode poleti in hranila ptice pozimi. In zelo rada je sodelovala na demonstracijah, uporih in revolucijah. In prav to jo je pogubilo. V sistemu, kjer ni nedolžnih, je nujno treba ubiti čarovnico in s tem vzpostaviti revolucionarno zavest. V sistemu, kjer se oko plačuje z glavo, je treba ubiti čarovnico. V sistemu, kjer je potrebna ponovitev istih napak, zmeraj znova, da bi se sistem ponavljanja istih napak ponavljal, je treba ubiti čarovnico. Predvsem pa je treba čarovnico pokončati z njenim lastnim orožjem. In tako so te, draga mala metla, potegnili izpod zadnje plati prestrašene čarovnice, ki se je prepozno zavedela svojega kočljivega položaja in poskusila obupano pobegniti iz države. Zdaj je na tebi, da presodiš, ali se dogaja pravica ali krivica. Kdo si lahko prisvaja izključno pravico, da sodi? Ukazali so, da se zaženeš v drobno čarovnico in jo pometeš v prepad? Boš sledila njihovim ukazom? Čarovnica v obupani obrambi vpije, da pometeš njih, ki ti ukazujejo? Boš pometla druge? Kaj boš, draga metlica? Res meniš, da stojiš pred smiselno izbiro?

Po oknu mi potrkajo tri gospe. Morda so kaj spile, morda so samo dobre volje. Kuku, si ti naprodaj? se zarežijo.
Odgovor je: še huje, vse, kar pišem, je na prodaj. Vse, kar počnem, je vse bolj na prodaj.
Ura je 14.58, zunaj se zbirajo prvi demonstranti.
Najtežja naloga je ostati buden. Kako biti buden spričo vseh teh informacij?
Biti buden v jeziku. Biti buden v uporu proti fatalizmu mišljenja konca.
Počasi se nabirajo ljudje. Vsi stojijo ob strani, kot da čakajo nekoga, ki bo zapolnil glavno prizorišče. Kot da nihče od njih ni del teh, ki se ne strinjajo, in smo vsi tukaj le, da opazujemo dogajanje.
Začnejo zaklepati stranski vhod. Pospravim računalnik. Preobujem si čevlje in zamenjam suknjič. Grem skozi prazno veleblagovnico proti službenemu vhodu, na poti me pozdravi par zaposlenih, police polne hrane in razkošnih reči, med njimi vse kot izumrlo. Nekaj srhljivega je na zaprtih, povsem praznih trgovinah. Tako kot pri osmrtnicah, ki jih v nekaterih kulturah lepijo po cestah, nas opominjajo na to, da je ves ta vrvež, vsa ta gneča le hipen pojav. Da smo časovna bitja in da živimo lasten konec (tako interpretira nekdo z začetka 21. stoletja).
Na drugi strani.
Svež zrak. Kar je skozi steklo izgledalo dramatično, skrajno napeto, izgleda od zunaj povsem miroljubno, že kar pohlevno. Kot da nekdo uprizarja Kavafijevo pesem V pričakovanju barbarov, le da je tukaj zgolj od ljudi, ki se zbirajo, odvisno, kdo čaka in kdo je barbar.
V bistvu je vprašanje, ki se zastavlja v taki situaciji, kako ne pisati (le) o situaciji sami? Kako iti preko meje omejenosti z zdaj, tukaj?
Naenkrat rečice, potem reke ljudi. Z vseh strani. Vzkliki: lopovi, lopovi. (Za to preproščino najbrž vzklikajoči niso imeli, še manj rabili tekstopisca.)
Tako kot sem sedel zadnjih osem ur v izložbenem oknu, na voljo pogledom mimoidočih, tako se zdaj mnenjski voditelji, tisti, ki so napisali kak transparent, nastavljajo kameram in bliskavicam fotoaparatov, ki mrzlično snemajo, iščejo prikladna sporočila za novice.
Kako malo poezije ali vsaj domislic je v plakatih, ki jih protestniki nosijo. DANES NE BO KONCA SVETA, AMPAK DIKTATURE. Piše. In še: PESEK, NE OLJE V MOTOR KAPITALIZMA. Nekaterim gre bolje od rok: MENJAM PATRIO ZA DOMOVINO. Ali: PRIVATIZIRAJ SEBE.
Čeprav sem človek, občutim táko množico ljudi kot nekaj grozečega. Karnevalskosti sem se učil na ozkih uličicah, nikakor pa ne na odprtem, v gneči, v množičnem prerivanju, vzklikanju. Množica meri samo sebe, meri svoj utrip, raste in postaja amorfno telo. Še posebej v situaciji, kot je tale, kjer vlada množica sporočil, je nemogoče ohraniti svoj glas. Vsi vpijejo drug mimo drugega. Množice, tako kot politične stranke ali druge politične organizacije, so nujna represija individualnega. Kako naj na ta dan, na tem kraju, ugriznem v to limono?
S ploščadi pred Cankarjevim domom prikoraka skupina Irwin, imajo najbolj lično izdelane plakate od vseh, njihovo sporočilo: »Čas je za novo državo, nekateri pravijo, da lahko tam najdeš srečo.« Katero državo? Novo, se pravi ne NSK državo? Vidim jih, kako se sprehodijo skozi množico, pozirajo pred fotografi, njihovi rdeči plakati se zdijo mlahavi na temačnem nebu. Izkoristiti ljudsko vstajo za umetniški performens? Še enkrat poudarjam, ne glede na to, koliko se vsebina tega, kar pišem, upogiba pod gravitacijo protestov: nikoli in nikdar ne bi načrtoval pisanja na ta dan, če bi aprila vedel, da bodo danes protesti. Mislil sem, da bo le konec sveta.
Počasi nas ovije mrak. Razžarjena sivo srebrna svetloba je nad množico. Je to res potop? Prižgejo se ravnikarjeve luči. In ni me več strah. Tako kot glasba prej v mojem izložbenem oknu, tukaj se nadaljuje, vzkliki, piščalke, glasba v živo, en duet bobni‒saksafon nažiga najbolj atonalni freejazz, kar jih je.
Velik POK!
Velik POK!?
Ura je 17.03, čas je za zadnje pismo nocoj.


PISMO ZA MOJEGA SINA

Dragi moj sinko, pišem ti z množičnih protestov. Imel sem velik privilegij, da sem se vse življenje uspel izogibati vojnam, pomanjkanju, da sem nekako uspel delati, kar sem si želel. Ne rečem, da nisem sklepal kompromisov, da nisem ovinkaril, da nisem sam pred svojimi očmi pogrnil in naredil katere krivice, a čas, ki sem ga lahko delil s svojimi vrstniki, mi je ponujal številne priložnosti. Vsak čas je verjetno lahko tak čas, a vseeno obstajajo časi, ki so bolj ozkosrčni, trši in bolj brutalni od drugih. Dragi sinko, bojim se, da ti ne morem zagotoviti enako ugodnega časa, kot je bil ta, v katerem sem živel. Ne vem, če ti to karkoli pomeni, če ti bo to pomenilo karkoli čez dvajset let, ko boš velik, a vseeno želim, da bi imel tudi ti možnost zahtevati jagode od jablane, iskati navidez nemogoče in težko uresničljivo. Mislim, da se lomimo. Mislim, da se delimo na novo in da nihče ne obvlada igre, ki jo vsi skupaj igramo. Da bo to igra, v kateri bodo vsi le izgubili in da boš ti skupaj z vsemi svetlimi obrazi, ki jih videvam v tvojem vrtcu, kolateralna škoda. Zato ti tukaj, kot krik iz množice, želim dvanajst reči, ki te naj spremljajo skozi svet. Želim ti žepe, polne svobode, želim ti svež veter v laseh, želim ti dotika, ki ti bo zmeraj znova povedal, da si ljubljen, želim ti miru, ko bo najtežje sprejeti kakšno odločitev, in odločnosti, ko bo vse izgledalo izgubljeno, želim ti širino osemdesetih svetov, in dan, ki se nikoli ne konča, želim ti svete norosti igre in molčeče čuječnosti, ko spregovorijo skrivnosti, želim ti, da bodo tvoja vrata zmeraj odprta za neznano, da se boš spoprijateljil s tujimi bogovi in nenavadnimi običaji. In nazadnje, sin moj, ti želim moči, da spreminjaš pravično in da slišiš klic po pravičnosti drugih. Ali niso želje vseh očetov, tudi tistih, ki so bili največji lopovi, skozi zgodovino vselej enake? Se res toliko razlikujemo od naših prednikov? In ni ista emocionalnost, ki spremlja tovrstne želje, to, da jih ne prelomi niti kanček ironije, tisto, kar lahko privede do negativne reakcije? Namesto da sporočilo v steklenici pride na cilj, zavoljo prevelike mere prostodušnosti lahko zadene ob čer, izzove pri prejemniku posmeh, celo gnev. Za vse to si še premajhen, a vem, da sem sam čutil isto ob svojem očetu, ko mi je izrekal podobne želje pred tridesetimi, petintridesetimi leti. Tvoj dedek, kot še ne veš, je bil aranžer. Vse življenje je postajal po izložbenih oknih, nastavljal izložbene lutke, jih oblačil in slačil, ustvarjal umetne pokrajine iz papirja in bucik, si izmišljeval dizajne, barval in lepil. Mimoidoči so hodili mimo njegovih izložb in komentirali. Kak' si pa to lepo naredo, so rekli. Oče je nato izstopil iz izložbenega okna, to so še bila okna, ki so se odpirala na ulico, pokramljal je par besed z znanci, pustil izložbeno okno kar odprto in zavil z znancem v bližnji bar. Ljubi sin, saj veš, da tega ne govorim zato, da bi tudi ti zahajal v bare, a če boš že kdaj posedal v kaki izložbi, daj ljudem, ki hodijo mimo, toliko, kot je prava mera. Mera si ti.



English translation:

¬¬¬¬¬On April 4, 2012, an idea struck me while I gazed at a luxurious window display somewhere in Rome, and I pondered over an unusual overlapping of an image that reflected off the window. I was at once overwhelmed by a feeling of attraction and repulsion. The idea itself, however, was not about exhibitionism, but about a desire to overcome one’s own fears. It was not about showing what one can (or cannot) do. On the contrary, it was about putting oneself and, hence one’s language, into a situation where the only possible escape is through reaction. In a writers’ case, this reaction is writing, literature. It is what breaks free from the premeditated. It is what, under no circumstances, stands a chance to evade the constellation of the accidental: the time of origin, the place of origin, the interactions and events that line up during the process of text formation. What exactly is a literary text, if not the place and time of its origin? And what would it be like, this literature, if it were transposed into a state of the utmost restraint and jeopardy, where it is simplified into nothing more than an instinctual reaction?
The rules of the “game” I’ve concocted are very simple. To set a place to write beforehand. A public space, if feasible. A space that narrates an active, yet unpredictable story. To set a date to write beforehand. If feasible, a date laden with a certain amount of commemorative luggage. To confine the writing time to no more than twelve hours, within which time a text should (or should not) be produced. To publish that text as soon as possible, perhaps even the very same day. No books or newspapers, no notes prepared in advance, no foundational reference points, no interaction with the world of the Internet. Just an exterior writing incubation, a delivered and vulnerable safety net of the transient and the exposed. Just a belief in the moment, in the here and now. And in words. The words…

LJUBLJANA, Republic Square, 21.12.2012
(ONLY FIRST PART OF THE TEXT)

Each morning, when I rise, I split a lemon in two, squeeze the juice out of one half, and drink it up.
Each morning, morning by morning, I drink the juice of half a lemon, diluted in a bit of water.
Let all that’s sour keep me in good health. At least that’s what I choose to believe, though I’m not positive whether it’s the vast amounts of lemon juice or, rather, my belief in the protective properties of lemons that are conducive to good health.
Morning by morning, day in, day out, I start by picking a lemon, which I then split in two.
Should the knife be blunt, I torture the lemon’s rind; it fights back, even though it is the acid, that non-comforting acid that shields us.
At times, a lemon will squirt and I curse, silently.
Like today.
The staircase is suddenly devoid of light, and I tread blindly through the dark, till the eye adjusts and the night’s shadows grow more confiding.
Outside the air is fresh, as fresh as it can be, in the centre of Ljubljana. Over it hover some of the most contaminated cubic meters of air in the country. Still, each morning brings something of the forests’ depths, perhaps a pair of ghosts that have spent a sleepless night, conversing with ancestors and other invisible creatures. Perhaps they themselves are ancestors and descendants; perhaps they’ve teamed up with the treetops, rising up from National Heroes Square, which I cross on my way to Maxi. The totemic beings, they’ve woken up to warn me of the day that hasn’t yet broken. Of a broken day?
A crow’s screech echoes down from the canopies of the trees. Circling through the shadows of the night, they drift over the roof of the parliament, large flocks of crows in the darkness. I attempt to photograph them, but it is too dark for the camera to capture these tiny ghosts that have pierced, from some other dimension, deep into this Friday morning.
What is it that they communicate to me, these creatures of the night? It is not just a plain scornful croak descending upon a person who, furtive and dressed in a thought-laced parka, strides rapidly towards a snare, which he himself has laid.
My words, why have you abandoned me?
No, I resist, I should think as little as possible, as little language, as few words as possible, please, let it all launch only once I’m settled in the display window.
There are two matters here, so patently obvious: an utterly wrought-out lemon rind and a comparison that it is in this citrus that I recognize (that I am dictated?) a metaphor for my community, my tribe, my people. Not only do I compare them, I equate them, I equate us with this lemon half, which I squeeze into a glass and finally rub on the rim of the glass to eliminate the seeds that lie motionless, sunken at the bottom of the cloudy water.
But whose is it, this squeezing hand? And down whose throat runs the liquid?
Are the answers truly as unambiguous as this hopeless instant Christmas music that surrounds me?
The clock strikes blue outside.
I sit behind a display window of a department store. The computer is on. I should rev myself up now and write, morning-fresh, at full capacity. Write as much as possible about all that crosses my mind. It all counts, I tell myself as I set out. Everything, and I mean everything, has a meaning, a role. Words can turn everything to gold. Yet, none of it is of any help. As if I were numb and decrepit. The music cudgels my brain. Incapable of composing, not even a few lines, nor catching the tail of a single word.
For instance, the word “beginning.”
It was midday, it was Rome, and it was a moment of overlapping, a moment of revelation, as the idea of today’s act hit me. The overlapping images, first the opulence of a display window, a pair of dummies, dressed in clothes that each cost more than an average Slovene poet earns in, shall we say, a decade (though that shall be subject to change and, judging from the current trend, I will soon be able to say: in a lifetime).
In front of the display window a man halts, then bows down gently. For just one instant a tiny light flares up in the embrace of his palms. Nothing surpasses the beauty of lonesome midnight cigarette-lighting. That is the point of transition between day and night, mouth and fire.
But, as I said, it was midday when the cognizance of the overlapped self-reflection, the reflection of passersby, overlapped constellations of light reflections, overlapped Roman spirits, displayed dummies, brought to life this unusual, inexplicable blend of attraction and repulsion.
“Good morning,” I hear from across the dividing wall behind me. Just a moment ago the saleslady stood before the service entrance, smoking a cigarette, and now she’s back in her work space.
Are we writing yet?
I never imagined all these people up and running, an hour and a half before the store opens its doors, let alone their inexhaustible élan for work. As I passed by the security guard and entered, through the service entrance, into the grocery section of the store, I discerned a level of work-enthusiasm that’s nearly disappeared from quotidian life. Salesmen, bags under their eyes, cutting, endorsing, packing, moving; sleep-deprived delivery men; milk-faced security guards, who only just emptied the cash-register; the entire anthill of men, vigorously working away, hours before the first consumer crosses the threshold of this honorable store.
As I make my way through the innards of the Maxi store, into the women’s accessories department, gloves and bags extravagantly displayed, where I’ll be sitting in a display window behind a desk, I’m seized by a sensation, neither new nor original. Yet it rises, at least upon me, with little clarity: it is in all these stores and banks, all these insurance companies and bureaus, all these parliaments and attorney’s offices, that people, made of flesh and blood, spend their lives, their fates, day in, day out. What fate do we each share with them? The fate of words? The fate of lemons?
Outside, on Republic Square, the lights shut down. Hazy morning, knit grey with monotony. There’s no guarantee the day won’t wind up devoured by nightfall once more.
It was, as noted a few times, in Rome on April 4, 2012, when an unusual constellation of images in a display window sparked the idea of bringing myself, and my language, into this impossible situation. What outruns the writer’s worst nightmare of writing in a space of questionable safety, exposed to ceaseless possibilities of interruption, in a space where time and place dictate what you are going to write about? This is not merely about bare descriptions, or about me composing reports (journalists and reporters do just that far more gracefully than most writers). It is about true literature. It is about my simultaneous presence on both sides of the glass window. Outdoors, among people who come to a standstill (or do not), making an attempt to talk to me while in the display window. Indoors, with a quiet musician within me, steering my thoughts; with a whisperer, a fiddler, a demon, a muse, the one who unveils my secret plans, the one who draws me far into adventures and obsessions, into madness, and defines me, defines my friends and those others who will never be that, defines my spiritual relations and my state of vigilance (when awake).
This is about double vigilance. To be vigilant in terms of language. To be vigilant, like a man at the end of something. At the end of stories, at the end of times. An idea is born by virtue of observation and distance, still, it is a bit more difficult to both observe and live through a firsthand experience, at the same time.
I will not be disturbed by the glances of passersby, for it is still morning, and they are only a few, and many a person fails to look at who’s sitting in the display window, typing away.
The biggest terror of all is the music.
“Good morning, have we gone full throttle yet?” asks the janitor.
I picked the date a month in advance, for I wanted to be exposed in a certain place, at a certain time.
To expose oneself. What does that mean?
The image resembles a pirate movie, in which bound captives are halberd-forced to move to the edge of the prow, the end of the plank that juts out over the waves, whereupon only a gentle nudge sees them fall into the ocean, and they must swim for their lives.
It is in such a manner that I must write, up against the impossible music that blasts right behind my back.
Coins jingle behind me. The cashier is counting the change, metal gliding across the sales counter, clattering coins, falling each into their own compartment.
Wailing e-guitars, I love you for Christmas.
This constellation, today, here, was what I chose in Rome that April. Pre-Christmas time, shopping craze, haste, fused with the time of the deepest devaluation of our society. Poverty that creeps, like fleas, up people’s sleeves and, above all, also a language that sprouts out of it. A drove of languages that followed me all night till morning, like a drove of ghosts. A language of revolt, a language of intimidation, a language of admonitions, a language striving to be heard, a language of stultification, a language of deceit, a language of witch hunts, a language of money, a language of concealment.
Many languages, little poetry.
A boy with a red hat circles in front of my window. This platform usually belongs to skateboarders. Not this winter, though. Suddenly there are four. They stay low, while he is striking the heaps of iced snow with the sole of his shoe. It is eight o’clock. The security guard rattles his keys. Across the way, the bank opens its doors, now swallowing the boy with the red hat, as well as the other four.
Lights glow bright in the apartments across from me. There, on the far side of Republic Square, years ago an arresting little bug, a microphone, with its cable tentacles, was pulled out of the walls of one of the apartments. Not something that is plausible today. We writers try to intervene by shouting, scolding, any way we can, but the music plays so loud, it is difficult to trace your own thoughts, let alone unveil others. So many languages all around, the capital purpose of each is to drown out the rest of them.
There, in the adjacent building, TR3, a chandelier is lit. Men, composed of black coats and briefcases, walk in, vanishing. Yet another peristalsis.
The parliament to my right, the parliament, too, brims with light. People might reckon that, at this hour, the parliament hasn’t yet woken, but that is not true.
My dear ones, today will be a drag, says one of the salesladies. I hear no comments in response.
A pigeon trips by the window, halts before it, fidgets around in circles. Another four join him.
The square before me is bare. Three cars, their windows frosted. Every once in a while, a thin soul walks across it, as if I weren’t on the main state square, a mere few days before the holidays. As if the end of the world had happened long ago, and everything that unfolds here, before my eyes, is solely a melancholic walk of the dead, in a world long-abandoned by the living.
Someone wrote “BANG!” on the glass that opens my view onto the square.
Frieden den Hütten, Krieg den Palästen, runs through my head.
Is this the end of the world? Indeed, not in a Hollywood rendition, in terms of a climatic, atomic, solar, or some other cataclysm, but the end of the world as we imagine it? No ancient people thought of it as such. The rhetoric of the end, the politics of the end, is an entity that belongs to no one but us, to our time. We are the civilization of the end. We feed on the end, on the idea of the end. Time and again it stirs us up, squeezes a new ration of hysteria and fear out of us, feeds us with its own nectar. In what end have I ended up here, in this display window?
The apocalyptic end is an end with no residue. An absolute catastrophe, with nothing left behind. Not even a language to discuss the end in question. We, however, live some other form of end that never ceases to materialize in language, like an uroboros. We discuss the end, we are the end, whereby we repel it as well as create it.
All these souls walking by, where are they going?
I see a forest. That is the Roman times. I see the fields. That is the Middle Ages. I see a garden. That is the 19th century. I see the centre of state power, the granite cubes, the pulpit from which new states are proclaimed, the place of mass uprisings, where the youth gathers by night, with bottles of liquor to stave off the cold. That is the most hideous parking lot in the country, the land that, following a chain of transactions, fell into the hands of a dubious Swiss firm. That is a blazing grayness, cigarette stubs, pigeon excrement, that is the metaphor of this state. We’ve cemented the forest, we’ve cemented down the fields, we’ve cemented the garden, we’ve cemented the graves, and now we grieve that we’re insufficiently metropolitan.
Neither metropolitan enough, nor capitalistic.
It’s starting to snow. Only snow can cloak what we’ve become. Oblivion does not exist: it is all noted somewhere.
This is my bread. This conviction that no event can be erased, that there’s a concealed, nonverbal order that feeds.
The security guard, his head clean-shaven, opens the door to an elderly lady with a shopping cart. Following her, he takes the air, looks up into the skies, and yields to the snowflakes, if only for a moment, caressing his face, his skull.
People feed the clouds with each exhalation. Perhaps it all truly is some sort of exhalation of what we are, what we aspire to be?
Somebody wrote “BANG!” on the glass. That somebody could well have tossed a stone that would have resulted in a bang, but no, he scribbled “BANG!” on the glass.
Is today, saddled by all of its forecasts, the embodiment of this bang, written on the glass? This proclaimed and long-summoned bang, this bang that’s as transparent as display window glass, but which makes this glass, this barrier between here and there, visible, vocalized? It’s a bang of something that has burst, yet it still remains intact, whole. Sounds learned, yet isn’t such our existence? Convoluted? The glass, swollen with bangs, under the cloak of which we wish to present ourselves the way it suits us, or the more appropriate way, imposed on us by circumstances? In this media-and-Internet-driven times, is the existence of promising works of art ever more simply a question of the artist’s self-presentation? Sitting in a display window, waiting for someone to buy you? To buy your story? Yet artists still probably recognize that art is a tad more complex than that. Probably. What if this consciousness is losing its ground, wherein we believe ever more in bogus deities, deities we’ve built, in order to contend with our time more effectively? What is a book or a poem without an event, without something that socially highlights the subject matter?
It is 9:02, time for my first call out of this glassed-in space, out of this incubator. My first letter.

A LETTER TO THE MOTHERS OF SLOVENE POETESSES AND POETS
I know, I know. Like you, I often ask myself “from where?” And “why me?” Should I blame it on the milk? Should I blame it on faulty socialization? Does it arise from a genetic error, from bed wetting, from poor food, or am I to blame some invisible virus, or even some invincible psychological deformity, that has brought about this horrible situation? Do not doubt my feelings. I honestly sympathize with you. I share your concern and sleepless nights. You’ve tried everything, yet to no avail. Nothing can change this bitter, impossible fact that your child is a writer. True, literacy by itself, as we’re all well aware, isn’t the worst roadblock on their ventures into the world, even though, deep down, we also know that sensible men don’t attend universities, yield to no callings with an abundance of passion: not profession, nor religion, nor political party. To nothing but one single exception: money production. But despite the love, care and sterling ideals, you nursed to life this puny little person, once so full of promise. You raised this teenager, still not looking like an entirely lost cause, whereupon it all went nowhere but downhill. What you gave birth to, what fell into this world from your body (or that of a surrogate mother, no difference), is inferior to men; no, it is not a man: it is a man who writes. And, as said before, they write only and exclusively so they can write more. And then they demand nothing less than prestige, fame, and money, for what they do. They are then saddened, for they get none of it. Had this myth not existed, this general madness, Prešeren, schools enforcing poetry memorization and recitation, had it not been for a literary nocturne on the first channel of Radio Slovenia, we would have, long ago, cut into the flesh of your beloved child and eradicated this idea with a rod, a stake, a snow shovel, yes, even an ax. Your child thus remains unprotected, moreover, led astray by a faulty value system, a faulty educational system, and a faulty system of positive examples. And we all know very well that anyone who’s been misled only once in life will take at least two more lives, before being able to set themselves free from that misleading ideology. Dear, tormented mothers of Slovene poetesses and poets, I sympathize with you deeply. You’ve had it hard and the blame, befalling you through your child’s reckless behavior, is indelible. But let me cheer you, dear, esteemed mothers: the column of our society, the skeleton of our present and future body. There’s still hope. It is perhaps most prudent to relinquish hope of salving your concrete children, for some of them are forever lost. Yet, some still exude hope that they might at least partially ease your sorrows. I assure you, there are ways to make poets turn prose writers. There are ways to make prose writers turn at least into screenwriters, to make screenwriters even turn into part-time journalists. Lighter cases bear even more promise. Through adequate treatments, many a journalist can be cured into an employable PR worker, one who might even emerge as a lawyer one day. And dear mothers, the distance from law to business and politics, the final convalescence, is no more insurmountable. I don’t want to offer up the moon: miracles only happen in poetry. But, on the other hand, you shouldn’t throw down your sword into the corn field, much less crush it under a mill stone. No, my esteemed mothers, the solution is less complicated, and lies closer than it appears. Let me explain. Once upon a time, there was something along the lines of poets’ fraternity. Surely that doesn’t imply that all the poets were blood relatives, as tends to occur all too often in our country. Not by a long shot. Nor does it imply that they all lay bound by a loving brotherly embrace. That, too, is an absolute illusion. Nevertheless, they shared a secret tie, a mutual agreement that saw them grow into an influential factor within a society. That was the society of insurgents and the denounced, a society of the faintly-better among equally-weak; in a word, an ordinary goulash, spiced with honorable exceptions. But I need not preach to you, for it was you who concocted and ate it to exhaustion, and you know it better than I. Then, two decades ago, came a moment when this mutual agreement gradually extinguished. Poetry was assigned a different role. No longer was it the scourge of God, nor a venomous snake, nor a pagan mass, nor an encoded text message, worthy of the attention of a secret intelligence service. The poets were caught in a simple snare, a snare of laziness. This laziness, my dear mothers, is even so your best, most exceptional remedy to turn these cripples, poets worse than writers, these deviant creatures on their endless paths of decline, into something smart or useful, or at least not useless. It is to say that poets believed the idea, foisted upon them, that they no longer needed to assume their share of responsibility for the people, always expecting fame, love, affection, pensions, scholarships, attention from them. They believed they could take without giving, that their poetry, so enlightened, so omnipresent, so ingenious, was sufficient. Who foisted this idea upon them? That ever-glowing firefly called politics? A “good fairy” system? The angel of haughtiness? Whoever it was, it flew in during the night, and planted the idea upon the poetesses and poets, while they slept in your soft cribs. The idea that they can relax, forget all about mutual respect, mutual attention, mutual encouragement and brotherhood. My esteemed mothers, surely you have, countless times, sat in an audience of no more than a few spectators, during your child’s literary evenings. Have you seen even a single fellow poet in the audience? Wasn’t it you who covertly purchased all seventy-three sold copies of your child’s book, and disposed of them in the garbage can of an adjacent apartment building, in an equally covert manner, so as not to be seen by your child? Wasn’t it you, who stroked your child’s hair, as they lost their temper over the closure of the Ministry of Culture, the reduction of book funds, the cancellation of RTV’s literary programme, over media ignorance, and made them honey-sweetened mint tea, and tucked them in, offering words of comfort? Love for children knows no boundaries, even if your children are poets. Let me appease you. All these years of waiting, all these years of pampering and lulling your child to sleep; all these years of conflict formation between generations, between individual authors, between critics and authors, authors and editors, authors and booksellers, authors and librarians, authors and heirs, authors and translators; between living and dead authors, between dead and even deader authors; all these little wicked acts, imputations, psychoses, wrangles rendered a closed ward an open door clinic out of the last few patients, an institution that has effectively exterminated all types of writing disease, worst cases included, and that has, lately, made a leap forward towards a complete uprooting of all of your sorrows. First came the plague, then syphilis, then tuberculosis, then AIDS. The disease of today, however, is writing of anything that stands against what’s been declared as pulp fiction. Allow me to conclude this letter of encouragement to you from my Pontian exile behind this display window, my dear, tormented mothers of Slovene poetesses and poets, with supportive words of compassion, empathy and belief that our society isn’t only well on the rehabilitation road, but on the road to full recovery: where health of the near and bright future shall be definite, where everyone who reaches for a fountain pen or abuses a keyboard for literary or other ambiguous purposes, shall be instantaneously eliminated. As I spill out these words, it suddenly hits me that I, too, am well on the recovery road. I feel the Christmas music creep back into my mind, the return of an immense and inexplicable satisfaction, the jingle of the cash-register behind my back, the security guard’s march-past, the shopping carts. Not long, not long before my fingers will flutter over the keys as if, finally, they were composing a political speech.
My observations: women close the doors behind them, men don’t. Luckily the majority of young, aspiring poets are poetesses, not poets.
Only two more cars sit in the parking lot, their windows now blanketed in powdery snow. People begin to multiply, they’re buying gloves just behind me. A surprising number of famous people walk in and out this store entrance, which is rather handy, located as it is between the bank, Cankarjev Dom Cultural and Conference Center, and the parliament.
An old woman waves her crutch as she unfolds, about the winters of her childhood, to the security guard. Such temperatures, around the freezing point, stuck year-round. But these days that is not normal. We’re not normal, you know, not normal at all.
Bang in the middle of the square, a small explosion, smoke and two policemen, running across the desolate square, and communicating through walkie-talkies. Following the policemen, the first person to cross the square after the smoke wears off is Dragan Živadinov.
What a world we live in, when an explosion on Republic Square, together with Dragan Živadinov, fail to be understood as an artistic experiment. Not the most blaring forms of art, not the construction of the universe memorial centre, not even the bangs of reality. Nothing, not even the most clamorous experiments of the avant-garde remakes, generates the attention of yesterday.
Art is a part of a display window. Not merely due to its aesthetics, but because, as a society, we’ve fallen asleep in a bowl of lemons. I sense through my hair, I smell through the soles of my feet, I hear through my fingernails. Now the time has come for them to come and squeeze us.
But who? Who is he who squeezes? Do we not all ooze something that makes us all co-workers, accomplices to the same squeezing system, to the sour tastes in our mouths? For we fear to fall ill. Our society labels patients as those who don’t have, who do not thrive or make public appearances, who are not applauded during receptions, who don’t have at least three different passports and a banking address in some tax oasis. At the same time, however, we do acknowledge that it is we, who are ill to think that. This awareness, nevertheless, makes us change nothing. We still hold on to our opinionated, know-it-all minds, never relinquishing one or the other. And yet, we sleep tight.
Our minds are not built for truth. On the contrary, they are built to evade the truth by creating new truths. Perhaps that was one of the impulses that brought me into this predicament. No more excuses, no more evasion. It was enough. Now, here, in the face of all the terror merry Christmas (damn it, they’ve put on the music again…).
Fortunately, I brought my camera. I reckon that’s the best answer to all the photographers, to photograph back.










 
© 2008 Aleš Šteger