SLO  EN knjige biografija intervjuji in recenzije v branje foto posnetki domov
kontakt poezija proza na kraju zapisano/written on site drugi teksti BRANJA IN NOVICE
 
+ 9.11.2016
Berlin, Allianz Stifung
+ 30.10.2016
Marburg, Literaturhaus
+ 29.9.2016
Odessa International Literature Festival, Ukraina
+ 28.10.2016
Diagonale, Bremen
+ 26.10.2016
Kiel, Literaturhaus
+ 24.10.2016
Ptuj, gimnazija
+ 21.10.2016
Frankfurt Bookfair, Arte
+ 5.10.2016
Akademie der Kuenste, Berlin, Verwundetes Europa
+ 25.9.2016
Graenzgaenger Festival. Stuttgart
>>
OB SMRTI TOMAŽA ŠALAMUNA, VEČER, 29.12.2014
IZHOD, KI GA NI

IZHOD, KI GA NI

IZHOD, KI GA NI
(Objavljeno v Sueddeutsche Zeitung, EliT Blog in Air Beletrina marec 2016)

Napovedi političnih apokaliptikov so se na žalost izkazale za točne. EU je bila pred par meseci ukinjena. Ali je že dalj od tega? Žal se težko spomnim točnega dneva in ure, umiranje je trajalo dolgo in konec se je odvil v skoraj skrivnostnem zatišju, tako da se nikoli ni točno vedelo, kako, kdaj in predvsem – čemu? Seveda pravega razloga ni bilo oziroma je bil preveč malenkosten in preveč banalen, da bi si kot tak zaslužil omembo v zgodovinskih knjigah. Bil je manj kot proceduralna napaka, manj kot naključna kaprica nekega neimenovanega drugorazrednega ali še nižjega EU uradnika v enem od kletnih labirintov identično sterilnih bruseljskih pisarn raznih evropskih uradov (ali je bilo to v Luksemburgu? Ali Strasbourgu?), ki se mu je ob premlevanju popoldanske malice košček krvavice zataknil v grlu. Ta je v krču davljenja, kot narobe postavljena vejica, povzročila verigo nesporazumov, kasneje še neposrečenih poskusov prikrivanj inkorekcij in s tem prinesla v spletk poln svet evropske komisije in evropskega parlamenta dolg proces umiranja, tako dolgotrajen, mukotrpen in makabrističen, kakršne so bile evropske institucije same. Človek je ob koncu EU, ki to ni bil, njeno smrt dojemal ne kot zaresen dogodek, kot očitno dejstvo, temveč kot še naprej trajajoč proces umiranja in razpadanja. Političnim apokaliptikom njihovih žal pravilnih napovedi nisem privoščil, saj sem se od samih začetkov postavljal na drugo stran, na stran žive EU, skratka, na stran življenja. Vedno sem to tako občutil. Ali EU ali smrt. In zdaj nisem imel ničesar od tega in bil sem zmeden. Večina subtilne smrti EU tudi ni pozdravljala, marsikdo je še opazil ni. Videti je bilo podobe bolj majhnih in turobnih slavij v nekaj vasicah na južnem Bavarskem, v nekaj pubih po Doverju na južnoangleški obali, okrog Lilla se je mahalo s trikoloro in v predmestjih Aten so sopli v kamero in vzklikali, da so si že pred leti goreče želeli smrti Evrope. To je bilo to. Saj ne da bi na veliko žaloval. Moji stari starši so morali v 20. stoletju zamenjati sedem potnih listov in sedem denarnih valut, ne da bi ob tem zapustili svoj rojstni kraj sredi Evrope, in tudi sam sem si nabral že lepo zbirko treh različnih potnih listov treh različnih držav, ki so bile istočasno eno in isto področje. Tako sem bil utrjen proti izgubi državne pripadnosti. A kljub temu: z EU je šla po gobe še zadnja velika utopija evropske družbe, utopija mojega življenja, da bi lahko svobodno odločal o svoji usodi, kje in kako bi rad živel in potem tudi poskušal nekje po lastni izbiri bolje spodleteti. Kot pri vsaki utopiji je ostal tudi ob smrti poslednje bridek ostanek, ki je bil, če ne ravno tako neprebavljiv kot tisti od krvavice, pa vsaj – če se izrazim s filozofsko krilatico – nekomenzurabilen. Ne da bi si kdaj želel izseliti se iz svoje majhne, dolgočasne dežele. Nasprotno. Teoretična možnost vsak dan, celo vsako minuto svobodno sprejeti odločitev, sredi družinskega slavja pred obloženo mizo ali sredi sestanka, tik preden bi bil na vrsti kot govornik, z dramatičnimi gestami vstati, zapustiti prostor dvignjene glave in se izseliti, mi je dala krčevito odločnost ostati ravno tam, od koder sem prišel, kjer sem poznal skoraj vsak kotiček, kjer sem imel družino in prijatelje, kjer sem se morda celo pretirano in popolnoma neevropejsko potopil v svoj jezik, svojo kulturo, svoje mesto, svojo okolico, odkrival svoje zgodbe, se sprijaznjeval z lokalnimi danostmi in se z njimi tudi vedno na novo poigraval. Možnost neznane tujine mi je naredila le-to manj atraktivno in moje, za kakega tujca popolnoma nezanimivo domovanje, v izvoljen raj na Zemlji. Toda možnost izbire mi je bila zdaj s tistim kosom krvavice, s proceduralno napako, s pomanjkanjem birokratske motivacije, z bruseljsko (ali je bila luksemburška? Ali celo strasbourška?) spletkarsko tragikomedijo odvzeta, popolnoma nejunaško, brezobzirno, perfidno in tiho, brez vojne, ne da bi bila prelita kapljica krvi ali solze. Le kako sem lahko tedaj imel veselje nadaljevati s svojim evropskim idealizmom? Bil sem tako živ, kot je bila Evropa mrtva, torej navidezno. Nobenega trupla Evrope ni bilo, nobenega pogrebnega sprevoda, nobene pogrebne ceremonije. Ko je bilo truplo nadvojvode Franza Ferdinanda leta 1914 z vlakom prepeljano iz Trsta na Dunaj, se je vil kilometre dolg žalni špalir. Ko je leta 1980 umrl Tito, je bil to spektakel svetovnega formata. EU je umrla, a nikomur ni bilo mar, še vrabčki niso počivkavali o tem dogodku, ki to ni bil. Nihče od evropskih uradnikov ni ostal po koncu EU brez službe, samo spremenili so zasedbo in morali nadzorovati proces razpadanja, s katerim je bilo skoraj več dela kot prej s procesom življenja. Dajali so zgolj napol uradna oznanila v smislu, da bi moral človek v najboljši evropski maniri sporazumno iskati nove poti, ohraniti tisto dobro iz preteklosti, a vseeno ustvarjati nova pravila, ločnice, narodno preudarnost in pravičnost, se ponovno ovedeti samega sebe in biti željan zgraditi nove temelje. In tako dalje in tako naprej. Retorično kašo sem kar obvladal. Ni pa pomagala pri fantomski bolečini in odslej pri fantomski tubiti za mrtvo razglašene Evrope. Ali bi moral raje govoriti o vampirski tubiti? Kjer so vlaki in tovornjaki, polno natovorjeni z robo, še vedno neovirano prestopali zdaj spet zaprte državne meje bivših držav EU, in kjer so bančne transakcije še vedno brez blokad švigale sem ter tja med državami in med nekaj starimi in novimi davčnimi oazami na stari celini, je nova posmrtna eksistenca EU zgolj preprečevala mojemu telesu nemoteno iskanje gob na vzhodu Madžarske, ne da bi moral pri tem plezati čez bodečo žico, mi preprečevala vožnjo s kolesom ob reki Muri v Avstriji, ne da bi me pri tem zadržali in nadlegovali varuhi meja, ali pa bi na poti po bližnjici skozi briške vinograde buljili vame napolitanski karabinjeri. Nisem mogel preko tega, da ne bi smrti EU dojemal kot hud udarec, kot zaroto proti meni osebno. Krvavica, sterilne pisarne v Bruslju, Luksemburgu in Strasbourgu, politični smalltalk, lisičke na vzhodu Madžarske, evropske bančne oaze, vse se je skozi leta potihoma, perfidno in dobro premišljeno tako aranžiralo, da sem se jaz, Aleš Šteger iz Ljubljane, kot nič hudega sluteč, če ne celo neumen, izkazal za velikega poraženca in edinega žalujočega ob nikoli do konca speljanem pokopu Evrope. Postajal sem zlovoljen in vedno bolj potrt in se vedno bolj zapiral v vse bolj idealizirano preteklost, v premišljevanje, kdaj, kje in kako bi moral drugače ukrepati, da bi zadržal ta proces umiranja ali pa ga vsaj upočasnil. Mar nisem bil s svojo politično pasivnostjo tudi sam soodgovoren za to mizerijo? A bilo je prepozno za takšna retorična in čustveno nabita vprašanja. Z utopijo o svobodni Evropi je bilo enkrat za vselej konec. Vsepovsod se je širil gnil vonj drobnjakarskih nacionalističnih lokalnih politikov, katerih čas je bil sedaj napočil. Tega nisem mogel več trpeti. Potreboval sem izhod. Izhod, ki ga ni bilo

 
© 2008 Aleš Šteger