EKSPERIMENTALNO PISANJE
Na kraju zapisano / Written on Site

Projekt Na kraju zapisano se je prvič zgodil v petek, 21. decembra 2012, na dan, za katerega je bil prerokovan konec sveta. Na »kraju« zapisano je potrebno razumeti v dvojnem pomenu besede »kraj«, kot zapisano v nekem izbranem kraju, a tudi kot zapisno v končni/začetni točki neke specifične časovne perspektive. Vsak datum in kraj je potrebno razumeti z vso neposrednostjo, potrebno ga je razumeti kot poziv k radikalnemu premisleku, kje smo in kam gremo. Četudi to ni bil prvotni namen projekta, sta datum in kraj sovpadla z množičnimi protesti, ki so se na ta dan odvijali na ljubljanskem Trgu republike. Namen projekta Na kraju zapisano je torej radikalna interakcija med jezikom literature na eni in krajem in časom njenega nastanka na drugi strani, med intimo pisave in hrupom časa.

Nisem novinar, tekst, ki nastaja, pa ni publicistična reportaža. Zavestno ohranjam držo literature. Literatura je zame pisava, ki ne loči ne od ja, ki je zavezana kompleksnosti, zastranitvam, presenečenjem, notranjemu in zunanjemu ritmu. Projekt Na kraju zapisano je zame zmeraj znova radikalna preizkušnja. Kot avtor se postavljam v nemogoč položaj: pisati na javnem mestu, ob vnaprej določenem času in kraju, brez možnosti kasnejših popravkov teksta. S tem se kar se da ranljivo izpostavljam realnosti, ki me obkroža. Kar napišem (in fotografiram) v vnaprej določenih dvanajstih urah, bo že naslednji dan objavljeno v knjižni obliki, v časopisih in na spletu. Vse napake, vsi zdrsi, vsa umanjkanja so del procesa in projekta. Še več: projektu gre ravno za tipanje robov tega, kar se da izreči, za tipanje lastne nezadostnosti avtorja napram velikim vprašanjem, ki določajo naš kontekst: protivladni protesti, nuklearne katastrofe, soočanje s sistemskim nasiljem, ilegalne migracije, travme preteklosti. Projekt “Na kraju zapisano” je izrazito politične, angažirane narave. Bolezni našega časa so številne, med njimi zagotovo prednjačijo politična plakativnost, navijaštvo in lažne strategije dvojne morale. Spričo take realnosti me zanima raziskovati, kaj kot posameznik sploh še lahko izrekam, s kakšnim – kje in kako najdenim jezikom?

V slovenščini izhajajo posamezni teksti pri Beletrini, po 12 letih pa načrtujem skupno publikacijo.
https://beletrina.si/iskanje?q=na+kraju+zapisano

V nemščini izhajajo teksti vsake 4 leta kot samostojne knjige pri založbi Haymon pod skupnim imenim Logbuch der Gegenwart / Ladijski dnevnih sedanjosti.
https://www.haymonverlag.at/produkt/7234/logbuch-der-gegenwart-2/

Posamezni teksti so bili doslej prevedeni in objavljeni v številnih jezikih po svetu.

Dosedanje izvedbe projekta:

  • 21.12.2012 Ljubljana, Slovenija
  • 16.6.2013 Fukushima in Minamisōma, Japonska
  • 26.11.2014 Ciudád de Mexico, Mehika
  • 2.8.2015 Beograd, Srbija
  • 23.3. 2016 Kochi, Indija
  • 19.7.2017 Solovki, Rusija
  • 29.5.2018 Šanghaj, Kitajska
  • 17. 4. 2019 Bautzen, Nemčija

 

BRALNA POKUŠINA


23.3. 2016 Kochi, Indija
Ko sem pred dvajsetimi leti prvič prišel v Indijo, sem doživel kulturni šok. Razkošje barv, vonjav, pulziranje življenja, radost in tragično speta na najtesnejšem prostoru, pulziranje življenja, tujost marsičesa in fascinacija z neko povsem drugačno logiko, pulziranje življenja in še enkrat pulziranje, pulziranje življenja, nikoli ločenega od smrti, marveč plešočega sredi nje, me je notranje zaznamovalo. Indija – njena kultura in vsakdan – je vse in obenem lastno nasprotje. Popolna odprtost, nepredvidljivost, nezaslišano razkošje bivanja so me omrežili, napolnili moje sanje in misli. Vedsko izročilo pravi, da za imenom in podobo, ki sta smrtna, stoji nesmrtni dih. Spomnim se mrtve ženske na cesti, nad katero se je sklanjal jokajoči otrok. Spomnim se praznovanj verskih praznikov. Spomnim se jutranjih vaj joge, ki so jih naši gostitelji izvajali ob štirih zjutraj pred vključenim televizorjem, spomnim se petja v kinodvoranah ob gledanju masala filmov in pokljanja človeških kosti, ki jih je požiral ogenj na obrežju Gangesa v Varanasiju. A kljub vsemu temu je vsak dan v Indiji bil in ostaja povsem nepredvidljiv. Edina gotovost je, da bom soočen z izobiljem, da bo pot presenečenje in da bo najbolje imeti za na pot vodiča, neke vrste Vergila, po možnosti takega, ki ne bo vedel za vlogo, ki ga čaka, in bova ravno zato lahko krmarila med bogatijo in revščino, med preteklostjo in prihodnostjo, med dobrim in zlim. Ko to pišem, se smilim samemu sebi. Teh besed, teh misli, ki jih zahodnjaki vidimo obrzdana med naša revna nasprotja, bržkone ne bi napisal noben Indijec, nobena Indijka. Nasprotja? Ponavljam: pulziranje, pulziranje celote življenja.

 

IZ NEMŠKIH KRITIK


ein ästhetisch-politisches Projekt, das auch in den nächsten Jahren für Aufmerksamkeit sorgen wird.
SWR, Carsten Otte

wichtigster slowenischer Schriftsteller seiner Generation
Richard Kämmerlings, Die Welt

Im Wechsel von Landschaftsbeschreibung und Reflexion findet Šteger Sätze, die den Bildern, die in den Medien verbreitet wurden, eine andere Sichtweise entgegenhalten.
Nico Bleutge, Süddeutsche Zeitung

Ales Steger ist das Gegenteil eines Elfenbeinturm-Poeten. Er reist viel, und zwar an Orte, wo die Probleme und Wunden der Welt besonders sichtbar zutage treten: nach Fukushima, Mexiko-Stadt oder auf die nordrussische Klosterinsel Solowki, die zu sowjetischen Zeiten lange als Straflager diente. Seine Reiseskizzen, jeweils ad hoc aus unmittelbarer Wahrnehmung und Erfahrung entstanden, sind im ,Logbuch der Gegenwart’ nachzulesen.
Ilma Rakusa, NZZ

ein reflektierter Bericht, in dem Ort und Zeit durch das Bewusstsein des Besuchers gehen” Frankfurter Allgemeine Zeitung, Tilman Spreckelsen “Beunruhigend, aber nicht hoffnungslos sind die Orte, deren Zukunftsdimensionen Steger sensibel aus Momenten seiner Anwesenheit skizziert.
Hans-Dieter Grünefeld, Buchkultur

Stegers Empathie ist die eines formidablen Ethnologen. Er sucht, wie alle wahren Forscher, nach den Splittern des unrettbaren, in tausend Teile zersprungenen Selbst.”
Ronald Pohl, Der Standard

Urteile sind hier nicht zu erwarten, Anbiederung aber auch nicht. Steger deutet nicht und ergreift keine Partei, er bleibt ein Besucher, der bald schon wieder abgereist sein wird, aber er nimmt wahr, bewegt das Gesehene und Gehörte in seinem Bewusstsein und lässt sich auch vom Zufälligsten und Unscheinbarsten anregen. Diese Disposition ist in allen Texten des Projekts wahrnehmbar, egal wo sie entstanden sind, und sie gilt naturgemäß auch dort, wo es die Natur selbst im Zusammenspiel mit der Geschichte des Orts ist, die diese Anstöße liefert.
Tilman Spreckelsen, Frankfurter Allgemeine Zeitung