eseji
Mladinska knjiga (zbirka Kultura), 2009
222 strani
ISBN 9789610108849
O KNJIGI
V besedi peta se skriva pesem. Ko stopajo skozi zrak, so stopala godci. Koraki so pesem nog, njihovo petje sproti na novo ustvarja prostor, skozi katerega stopajo. A o kakšnem prostoru teče, poskakuje ali lenobno pohajkuje beseda?
V knjigi esejev S prsti in peto sem se sprehodil skozi mesta kot so Ptuj, Ljubljana, Destrnik, Beograd New York in London. Živ stik raziskuje prostore in odkriva uvide in zgodbe, ki te in številne druge kraje določajo: enosmerne ulice, vrata v nekdanjo pekarno, zakopane reke in kanalizacijski sistemi, politične mitologije, izkušnje gradnje hiš in popotniški inventariji. Mali intimni brevir poetik prostorov – morda bi se tako dalo opisati knjigo, ki si postavlja vprašanje: kako govoriti o prostorih, ne da bi jih poskusili (zgolj) opisovati?
BRALNA POKUŠINA
Lahko bi pobrskali v zgodovinskih knjigah, šli do počitniških navad angleškega ali francoskega dvora, ali še dlje v preteklost, do kalifov, rimskih imperatorjev, faraonov ali kitajskih cesarjev, a ni potrebe. Zgodovina zvesto neguje ponovitve, bo vsakega avgusta pomislil zvesti bralec Borgesa, ko so časopisi polni beležk, kot je naslednja:
“V kriznih časih morajo tudi arabski kralji varčevati. Za dopust v Marbelli tako prihranijo kar dva milijona evrov – na dan. Mar to pomeni, da se najdražjemu turističnemu kraju na španski rivieri obetajo pasji dnevi? Dejtvo je, da od skrbi rastejo marbellskim trgovcem gube na čelu, saj po novem kralj Fahd svoje naftne dolarje dva krat pretehta, preden jih zapravi. Ob lanskem obisku v svoji snežno beli počitniški palači je savdski regent s svojim tri sto glavim spremstvom zapravil še tri milijone evrov dnevno. Leto pred tem pet. No, kot obliž na rano domačinov je kralj tokrat ostal skoraj dva meseca. Pripotoval je z več kot sto tonami prtljage …”
Tri sto glava dopustniška selitev je bržkone kraljeva demonstracija nemoči pobegniti senci lastnega doma. Čim večji del tega, kar nas okroža vsak dan, pritovorimo na dopustniški kraj, manj navad in ritualov bomo primorani prilagoditi novemu okolju. Na simbolni ravni je tudi dopustnikovanje zgolj še ena od oblik razkazovanja nedotakljivosti in nespremenljivosti suverenovega položaja. Pripeljati na počitnice svoje celotno okolje pomeni, da si ne želimo počitka od najožje okolice, prekinitve s tem, od česa naj bi se praviloma odpočili. Fahd si kljub svojim naftnim milijonom ne more privoščiti nobene spremembe v nukleusu svojega imperija. Če že, so spremembe kozmetične narave, podnebne in pogojno kulinarične, saj varčevanju navkljub kralj Fahd še zmeraj naroča zase in svoj dvor po 100 kilogramov pralin in 20 tortna običajni počitniški dan. V s sabo privlečen dom smejo spremembe vdirati zgolj nadzorovano, po malih dozah, preverjenje in pod videonadzorom. Ko suveren dopustnikuje, to počne kvečjemu zavoljo spremembe zaodrja, ne pa tudi kulis ali celo scenarija kraljeve igre. Fahd gleda iste dvorjane, isto pohištvo, iste tepihe, iste sluge. Odpočiti zmore zgolj lastno obvezo prikazovanja oddiha pred ljubim svetom.
Sami smo prav tako mali kalifi, imperatorji, princese in diktatorji. Morebiti nekateri nimamo ravno na voljo tako velikega spremstva, a vzorec ostaja isti. Naše reči so naš dvor. To je nukleus našega tranzitnega kraljestva. Dokler nas spremljajo, lahko zelo hitro zapredemo okoli nas iluzijo doma kjerkoli, naj si bo v kaki letališki čakalnici, hotelu ali v kajuti kake križarke. Ko smo na poti, postajamo vse bolj naše reči. Doma je obratno, reči se priličijo nam, a to je druga zgodba. Povsem razumljive se iz tega vidika zdijo strategije prehrambenih in hotelskih verig, ki vlagajo izredne napore v to, da so vsepovsod isti. Abu Dhabi ali Johannesburg, Monaco ali Šanghaj. Jesti fishmac v Ibis hotelu je najbolj varna oblika eksotike, ki jo lahko še izsanja popotnik skozi turistični vek.
(iz eseja: Deset reči za na pot)