Durs Grünbein: Pregibi in pasti

O KNJIGI

Grünbeinovo pesniško zapeljevanje se dogaja zmeraj z avtokritičnim, že kar samoposmehljivim zavedanjem, da je pesem le včasih enklava progresivnega duha. Da ji njena pesemska narava sama po sebi ne zagotavlja nobene izbrane pozicije. In da so njeno edino orožje proti pastem okostenelosti distanca, samoironija, okretnost v pomenskih pregibih, informiranost, brezprizivna diagnostika, predvsem pa mentalna prožnost in budnost, ki ju zagotavlja intenziven dialog s pesniško in filozofsko tradicijo. Grünbein poezijo razume kot posebno, sebi lastno obliko mišljenja in govora. To ilustrirajo že sami naslovi in podnaslovi nekaterih njegovih esejističnih knjig: Galilej premerja Dantejev pekel in obvisi na problemu merskih enot, Antične dispozicije ali Descartes v Nemčiji.

BRALNA POKUŠINA

Durs Grünbein

O dnevnem časopisju

Za zajtrk sem jedel pepel, ta črni prah,

ki pada iz sveže natisnjenih časopisov.

Kjer udar ne pušča pack in tornado stoji kot pribit.

Zdelo se mi je, da slišim mlaskanje park,

ob izbruhu vojne na športnih straneh, ovacije na borzi.

Za zajtrk sem jedel pepel. To je dieta za moj apetit.

In Klio se je, kot zmeraj, ovila v molk. A ob pregibu

mi je šelestenje strani kot zona zagomazelo po koži.

(prevedel Aleš Šteger)